Menjava, Dino za BiH, Luka za Slovenijo

Smo v Sloveniji res tako samozadostni, da si še nihče ni drznil na glas razmišljati o možnosti naturalizacije tujega nogometaša za okrepitev slovenske reprezentance? V preteklosti nisem bil ravno zagovornik naturalizacije, tudi v primeru slavnega Tončka, Randolpha, – še prej Arriela McDonalda ali košarkarjev z območja nekdanje skupne države, hokejskih »Slovencev«, beloruskega rokometnega Slovenca Sergeja Rutenke ... – sem imel pomisleke. Košarkarskim ustvarjalcem se je Tončkova naturalizacija vsaj povrnila v zgodovinskem dosežku.

Primerov naturalizacije tujih športnikov – za reprezentančne potrebe – je bilo v Sloveniji kar nekaj, in ne le v moštvenih športih. Najuspešnejšo menjavo grba je izpeljal biatlonski šampion Jakov Fak, toda ko gre za nogomet, je zadeva zelo drugačna. Tudi evropska simbola multikulti reprezentanc Švice ali v zadnjih letih Avstrije sta v veliki meri nacionalna, njuni »tujci« so bili rojeni ali so odraščali v državah, in ne vem, da bi kakšnega igralca naturalizirali iz čisto športnih motivov. Vsi sodijo v enako kategorijo kot naši reprezentanti s koreninami iz nekdanje skupne države.

Pri nogometni naturalizaciji v Sloveniji je zadrega povezana z mešetarjenjem posameznikov, koristoljubjem, pohlepom in tudi uveljavljanjem nelojalne konkurence. Potni list in nastop za reprezentanco namreč dvigujeta vrednost, klubom omogočata posel, pri katerem denar ponikne v neprave žepe, na primer, po vrstnem redu: predlagatelju naturalizacije, uradniku, športnemu direktorju kluba, trenerju (selektorju) ... Delitvena ekonomija je v tem primeru lahko res zelo pestra. Pri čemer je najbolj sporna s športnega vidika, zaradi možnosti subjektivnega favoriziranja tujega igralca na račun domačega, prek katerega ni mogoče deliti zaslužka. Edini znani primer naturalizacije v slovenskem nogometu, primer nekdanjega goriškega napadalca Aleksandra Rodića, sicer odličnega napadalca, je imel tudi značilnosti korupcije. Paradoksalno je, da je najkrajšo potegnil prav klub, ki je odkril in pripeljal igralca.

Zdaj pa k bistvu. Ali je napočil trenutek, da slovenska nogometna reprezentanca z naturalizacijo »izbranca« rešuje svojo ozko selekcijo in zapolni vrzel na kritičnih položajih, na katerih še lep čas ni videti ustreznega igralca? Vprašanje bi lahko tudi zasukal. Kdaj, če ne zdaj? Zmogli so tudi največji domoljubi, kot so Italijani (Emerson Palmieri, Jorginho), Rusi (Guilherme, Mario Fernandes), Poljaki (Roger Guerreiro, Thiago Cionek), Hrvati (Eduardo), Španci (Marcos Senna, Diego Costa) ...
Dovolite mi, da se malo poigram. Bošnjaki so nam vzeli »svojega« Dina Hotića, zakaj Matjaž Kek ne bi njihovega Hercegovca Luke Menala? Okusi so sicer različni, toda nogometni v tem primeru ne bi bil sporen. Tako hitrega, prodornega, spretnega igralca, kot je Olimpijin blisk, ni na vidiku niti v mlajših reprezentančnih selekcijah.

Toda, ne bi bil presenečen, če bi prej kot naturaliziranega igralca v reprezentanci na selektorskem stolčku videl tujca.