Ljubezen do Maribora močnejša od snubitve Dinama

Precej živahno je bilo na ponedeljkovo jutro v lokalu ob teniških igriščih Železničarja na Taboru. Številni znani obrazi iz športa, novinarstva, estrade, pa tudi navijaški kibici so veselo pozdravljali Tomislava Prosena. Legendarna vijolična desetka je pustila izjemen pečat v skoraj dveh desetletjih igralske kariere v dresu Maribora, a tudi v dresu velikega tekmeca Olimpije, za katero je Prosen že v jeseni kariere zelo uspešno odigral dve sezoni.

Še kot najstnik je iz domačega Siska leta 1961 prišel pod Pohorje. V to so ga prisilile skromne razmere doma; sestri in trije bratje so se po svoje spopadali s študijskimi in eksistencialnimi izzivi, Tomo pa se je odločil za nogomet. Po nekaj tekmah za mladinsko moštvo se je pri 18 letih že uveljavil v članski ekipi Maribora. Po treh sezonah so mu v družbi starejših domačih asov zaupali kapetanski trak.

»V drugi zvezni jugoslovanski ligi sem rasel s klubom, ta pa z mano. Konkurenca je bila izjemna: Sloboda Tuzla, Lokomotiva in Trešnjevka iz Zagreba, Osijek, Split, Rijeka in Borac Banjaluka. V šampionski sezoni so me razglasili za najboljšega igralca druge lige. V vsej sezoni smo izgubili samo eno tekmo, premagal nas je zgolj Varaždin. To je bilo nepozabno obdobje. Po uvrstitvi v prvo ligo sem se že prvo sezono z odličnimi soigralci uveljavil tudi na najvišji ravni,« se skorajšnji 78- letnik spominja fantastičnega vzpona Maribora, ki se je pet sezon zadržal med elito. Prosen je po glasovanju športnih novinarjev sodil med najboljše veziste lige, zato ni bilo nobeno presenečenje, da so se zanj ogreli člani velike četvorke: Hajduk, Dinamo, Crvena zvezda in Partizan.

Grenki odhodi iz Ljudskega vrta

Beograjska velikana je diplomatsko odpravil z namigom, da mu cirilica ni prav blizu, čeprav je leta 1968 igral za Crveno zvezdo v evropskem pokalu Mitropa kot gostujoči igralec, saj so imeli glavni asi rdeče-belih obveznosti v jugoslovanski reprezentanci. »Z Dinamom iz Zagreba sem se z odmori pogajal praktično 12 let. Dražan Jerković mi je govoril: 'Ti si Hrvat, Tomislav, v ekipi želimo Tomislave, Stjepane.' Leta 1970 smo bili tik pred dogovorom, celo podpisali smo dokumente, a sem se vseeno vrnil v Maribor. Zamenjal naj bi namreč legendarnega Rudija Belina, ki je takrat odšel v Belgijo. To sem dojemal kot preveliko breme, nisem se videl v tej vlogi. Odločal sem se sam, z vso prtljago iz revnega otroštva, ob sebi nisem imel nikogar, ki bi me usmerjal, spodbujal, vlil samozavest. Bil sem skromen, negotov, ob tem pa sem se v Mariboru počutil domačega in močnega,« iskreno pove Tomo, ki mu ni všeč, da mu v klubski statistiki priznavajo zgolj 371 nastopov: »Bilo jih je precej, precej več, a sami so menda šteli le ligaške tekme.«

Poleti 1971 je prestopil v nizozemski Nijmegen, kjer pa je ostal le pol sezone. »Odšel sem proti svoji volji, tako kot pozneje v Olimpijo in Avstrijo. V upravi kluba se je vselej znašel nekdo, ki ni imel pojma o nogometu in je sprožil debato, da sem prestar, da izsiljujem klub in podobne neumnosti. Toda zavedal sem se svoje kakovosti in vloge v ekipi, bil sem zvest Ljudskemu vrtu in Mariboru. Na treninge sem prihajal prvi in odhajal zadnji. Tako je bilo tudi takrat, ko smo se zvečer malce poveselili. Zavedal sem se svoje odgovornosti, da ljudje v klubu in navijači od mene pričakujejo dobre igre,« pripoveduje Prosen, ki se je z 32 leti kot domnevno prestar in predrag za Maribor preselil k ljubljanski Olimpiji. Pri zeleno-belih je z Vilijem Amerškom in Vitom Dimitrijevićem tvoril zvezno linijo za nogometne sladokusce; žogo so lahko skrili vsakemu tekmecu v prvi ligi. Leta 1977 se je ponovno, za dve sezoni vrnil v LV, igralsko kariero pa je sklenil pri severnih sosedih; v sezoni 1979/80 je igral za drugoligaša St. Veit.

Klubski delavec, ribič, igralec tenisa in gostinec

Ribištvo ga spremlja od otroških let, preživetih na Kolpi, v Sloveniji pa se je strast do muharjenja še okrepila. Pred 40 leti je prek prijateljev odkril svoj ribiški raj na Savinjskem, tako da se še danes redno vozi v Mozirje in na Ljubno. Po karieri nogometaša je postal nadvse zagrizen igralec tenisa (»Premagujem tudi 15 ali 20 let mlajše od sebe.«), ostal pa je tudi del vijoličnega športnega štaba kot oglednik, tehnični vodja, koordinator in tudi pomočnik trenerja Bojana Prašnikarja, ko je Maribor na prelomu tisočletja prvič igral v ligi prvakov. Zaradi obveznosti v klubu je zanemaril gostinstvo, zato je vodenje bara 10 prepustil hčerki, sam pa rad razvaja tri vnuke.

»S Prašnikarjem smo bili v eni sezoni na pripravah in v karanteni kar 104 dni. Bojan je pazil na vsako podrobnost, odlično je uskladil moštvo različnih karakterjev,« navrže ter se dotakne finančnega dela uspeha: »Predsednik Jože Jagodnik je bil preveč radodaren do fantov, več denarja bi lahko ostalo v klubu. No, mnogi fantje so bili preplačani tudi pozneje, ko je bil glavni Zlatko Zahović. Da ne bo pomote, Zlatka zelo spoštujem, opravil je ogromen posel, po drugi strani pa je bil tudi svojeglav, ni hotel slišati dobronamernega nasveta. Ko sem mu ponudil pomoč, je rad dejal: 'Tomo, ti si legenda, kaj bi se ukvarjal s tem. Raje uživaj v tenisu.'«

Glas za Matjaža Keka

In kako legenda Tomo Prosen gleda na današnji Maribor? »Nočem pametovati, čeprav hodim na tekme, se pogovarjam se z ljudmi v klubu in drugimi. V sedanjem moštvu primanjkuje kakovosti. Tudi največji klubi poznajo vzpone in padce. Skrbi me, kdo bo trener v prihodnosti. Sam bi poskušal v klub pripeljati Matjaža Keka, čeprav je selektor. Morda bi lahko krajši čas deloval v dvojni vlogi. Vidim, da mu je v reprezentanci težko. Iz slabe moke pač ne more biti dobrega kruha. Po drugi strani pa mi tudi ni jasno, zakaj zavlačujejo s podpisom nove pogodbe.«