Le vprašanje časa je, kdaj bo Rožman izbiral igralce

Kdo je krivec za Bayernovo četrtfinalno slovo v ligi prvakov? Najbolj preprost odgovor je Paris St-Germain ali naveza Neymar-Kylian Mbappe-Keylor Navas. Toda bavarski stroj, ki še drugič v slabem desetletju ni ubranil lovorike, potem ko se je zdelo, da je sestavil orkester, ki lahko niza zmage v ligi prvakov, so, poleg vseh bolj ali manj znanih malenkosti, ustavili tudi notranji spori. Celo bolj kot odsotnost izjemnega strelca Roberta Lewandowskega. Poljak sicer res zabija gole kot nor in močno vpliva na igro, toda v Bayernovih velikih tekmah nikoli ni imel glavne besede in tudi v minuli, ko je bil Bayern rušilen, so odločali drugi. Predvsem v tekmah z enakovrednimi ali njegove ravni.

Ni treba izumljati tople vode, v tekmah velikanov in mojstrov so podrobnosti, ki nagnejo jeziček na tehtnici. Na pariško stran ga je spor, ki ga sicer skrbno vodenemu bavarskemu kolektivu ni uspelo skriti pred javnostjo ali pa jim je ušel zaradi dvornih iger. Slednje je sicer malo verjetno, ker če kje, potem prav pri Bayernu ni preskakovanja položajev in soliranja.

Že pred dvobojem s PSG sta se udarila športni direktor Hasan Salihamidžić in trener Hansi Flick. Trener je zahteval večja pooblastila pri kadrovanju igralcev in je prestopil mejo, čez katero ne bi smel. Salihamidžić – zanimivo, on je bil tisti, ki je po odstavitvi Nika Kovača izbral njegovega pomočnika Flicka – je dobil tako rekoč soglasno podporo vodstva, vključno s podporo najvplivnejšega upokojenega svetovalca Ulija Hoenessa. Tudi prvi mož kluba, izvršni direktor Karl-Heinz Rummenigge (s 1. januarjem 2022 ga bo na najodgovornejšem položaju nasledil legendarni vratar Oliver Kahn), je dal jasno vedeti, kakšna je hierarhija pri Bayernu. Rummenigge je sicer zagovornik argumentiranih prepirov na štiri oči, »streitkultur«, kot pravijo v Nemčiji soočenjem s povišanimi toni in različnimi pogledi.



Predvsem je Bavarce izučila izkušnja s Pepom Guardiolo, ki so mu v klubu dopustili preveč pooblastil pri igralskem kadrovanju in se ušteli. Ravno takrat, ko je njegov predhodnik Jupp Heynckes sestavil trden šampionski mozaik, vreden dveh ali treh zmag v ligi prvakov. Katalončevi inovativni prijemi, a neprimerni za Bayernovo kulturo delovanja, so ga sesuli.

Bavarci, kljub bolečemu porazu, ostajajo nekakšen zgled delovanja uspešnega kolektiva, v katerem so jasno porazdeljene vloge, a tudi primer, da se v nogometu lahko zalomi najpopolnejšim. Tudi večina evropskih velikanov ima podobno urejeno piramido vodenja – športni direktorji izbirajo, izvrš­ni direktorji ali predsedniki pa »požegnajo«.

Še pred dobrim letom dni je bil Maribor slovenski približek Bayernu. Zlomil se je tisti trenutek, ko je odšel športni direktor Zlatko Zahović, a še bolj zaradi nekompetentnosti preostalih vodilnih struktur. Zdaj vijolični upajo, da bo naveza športni direktor Marko Šuler in trener Simon Rožman vrnila šampionski sijaj. Na zunaj dvojec športnih šefov deluje usklajeno, Šulerju sicer še manjka izkušenj, Rožman pa je (še) vajen delovati tako, da ima nekoga nad seboj. Žal nisem prepričan, da bo idila dolgotrajna. Ker Šuler ne bo Zahović, Rožman pa bo slej ko prej Flick.