Ko so tudi Slovenci krojili svetovni nogometni vrh

Nekaj najboljših slovenskih nogometašev vseh časov ima za seboj zanimive zgodbe, skoraj vse pa so tudi po karieri povezane z nogometom. Večina se je preizkusila v trenerskih vodah, nekateri kot športni funkcionarji, za drugimi pa se je izgubila vsaka sled.

Čeprav nogomet v Sloveniji še do preloma tisočletja ni bil šport številka ena, je iz slovenskih vrst zraslo nekaj nogometašev, ki so krojili tudi svetovni nogometni vrh. Eden takšnih je bil nedvomno Brane Oblak, ki je blestel v dresu Schalkeja in Bayerna, čeprav je veljal za nekoliko samosvojega nogometaša. Oblak je še danes v vodstvenih strukturah Bayerna zelo spoštovan, saj je bil konec 70. let eden najboljših nogometašev bavarskega ponosa. Po karieri se je preizkusil tudi v trenerskih vodah, a mu kratka avantura na klopi slovenske članske reprezentance ni najbolj uspela, zato se je od trenerstva poslovil.

Videvali smo ga v vlogi televizijskega analitika predvsem ob prenosih tekem Bayerna, v prostem času pa ima Oblak, ki zdaj živi na Primorskem, še en zelo zanimiv hobi: »Letos sem že tretjič prehodil romarsko pot Santiago de Compostela. Ne toliko zaradi cerkvenega vidika, to me niti ne zanima, bolj zato, da noge ostanejo v akciji in da se za tri tedne odklopim od televizije. Ko sem doma, je na njej toliko dobrega, da jo gledam preveč, na poti sem stran od vsega tega.«

Od velikega talenta do prodajalca

Tudi življenjska pot nekoč enega največjih slovenskih talentov Boruta Semlerja je povezana z Bayernom. Semler je bil v mladinskih kategorijah tako dober, da so ga skavti Bavarcev povabili v Nemčijo, igral je v konico in trkal tudi na vrata članske ekipe Bayerna, nato pa se je po poškodbi leta 2005 vse sesulo v prah. Predčasno je kopačke obesil na klin, in ker je v Nemčiji igral dovolj časa, prejema nemško pokojnino, ki mu omogoča vsaj normalno preživetje, če že ne slave in bogastva, ki bi ga prinesla uspešna nogometna kariera. Semler se s tem ni zadovoljil, opravlja še posle nogometnega agenta, zavil pa je tudi povsem zunaj nogometnih voda. Pomaga v družinskem podjetju Hiša dobrot.


Precej bolj vpet v nogometni svet je tudi po karieri ostal Mladen Rudonja, eden najvidnejših nogometašev zlate generacije, ki se je uvrstila na evropsko prvenstvo 2000 in svetovno prvenstvo 2002. Rudonja je bil na igrišču neutruden, a poti do gola ni našel vse do znamenite tekme v Bukarešti leta 2001, kjer je z edinim zadetkom v reprezentančnem dresu poslal Slovenijo na svetovno prvenstvo v Južno Korejo. »Turbo Rudi« je bil ljubljenec navijačev, po karieri se je preizkušal v različnih nogometnih vlogah, najvidnejšo pa je v zadnjih letih zasedal v Olimpiji. Bil je športni direktor in nekakšna vez med predsednikom Milanom Mandarićem in celotnim ustrojem slovenskih državnih prvakov.

Po karieri je izginil

Povsem drugačna je zgodba stebra obrambe zlate generacije Aleksandra Knavsa, ki je v reprezentančnem dresu odigral 65 tekem, blestel je tudi v dresu Kaiserslauterna v nemški bundesligi. Po karieri pa je Knavs preprosto izginil, nehal se je oglašati na klice tudi najbližjim prijateljem, ki so začeli pravo iskalno akcijo. Pojavljale so se govorice, da je Knavs odšel v Portugalsko in se pridružil skrivnostni sekti, zaradi česar je prekinil vse stike z zunanjim svetom, oglasil se je šele leta 2010, ko je za časnik Ekipa potrdil, da je z njim vse v redu, le da se noče javno izpostavljati. Govoric, da je res član sekte, ni ne potrdil ne ovrgel in v zadnjem desetletju spet le malokdo ve, kaj se dogaja z enim najboljših slovenskih branilcev vseh časov.