Hrvaški veliki pok v Rusiji ni bil naključen

Eden od »zvezdnikov« tradicionalnega zimskega seminarja slovenskih nogometnih trenerjev v Portorožu je bil Luka Milanović. Štiridesetletni docent na Kineziološki fakulteti v Zagrebu je bil na lanskem svetovnem prvenstvu v Rusiji zadolžen za telesno pripravo moštva svetovnih podprvakov. Kakšna je bila njegova vloga v velikem uspehu in kako se je pisala še ena uspešnica »ognjevitih«, je slovenskim trenerjem razkril z zanimivo predstavitvijo, v pogovoru za Delo pa je govoril tudi o Luki Modriću, Mariu Mandžukiću, Ivanu Rakitiću.
 

Kdaj so se za vas začele priprave za svetovno prvenstvo?

Verjeli ali ne, samo en mesec pred prvim reprezentančnim zborom. Tedaj sem tudi formalno postal del strokovnega štaba selektorja Zlatka Dalića. Toda izkušnje z delom v reprezentanci sem imel že od prej, saj sem bil med drugim tudi del moštva bivšega selektorja Nika Kovača pred petimi leti na mundialu v Braziliji.

Kako se vam je posrečilo sestaviti načrt, ki je Hrvaško popeljal do zaključnega dvoboja?

Za menoj je že 20 let izkušenj z različnimi moštvi, deloval sem v košarkarski reprezentanci, rokometni, v borilnih športih z Mirkom Filipovićem. Se pravi, da sem bil vpet v delo moštvenih in posamičnih športov. Ruski projekt je že imel predzgodbo v tem, da sem bil vseskozi blizu reprezentančnega dogajanja. Večino igralcev sem poznal od prej, potem sem moral samo še dopolniti knjigo informacij z vsemi podrobnosti o igralcih, od njihovih navad, posebnosti, skratka z vsem, kar sem potreboval, da smo bili čim bolje pripravljeni za zaključno brušenje oziroma za obdobje, ko smo bili v tekmovalnem ritmu. Prav nič mi ni ušlo, če česa še nisem vedel, sem poizvedel. Za vsakega igralca sem pridobil informacije o njegovem stanju pri njihovih trenerjih v klubih in tudi pri osebnih trenerjih, ki jih imajo nekateri igralci.

Koliko mož je štel štab za telesno pripravo?

Enega. Mene. Za več ni bilo potrebe, ker je ustroj in delovanje krovne nogometne organizacije odlično. Vse službe na vseh ravneh delujejo vrhunsko, zato ni bilo potrebe po tem, da bi za vsako akcijo postavljali specializirane strokovne službe. Ker že obstajajo.

Ste bili prvi izbor selektorja Dalića?

Pomagalo je tudi priporočilo njegovega pomočnika Ivice Olića, ki ga poznam že 15 let. Sicer pa je imel Dalić zadnjo besedo, kdo bo sestavljal njegov štab strokovnih sodelavcev. Njegova odlika je, da je z vsakim posameznikom znal vzpostaviti odnos, ki je temeljil na spoštovanju. Prepričal me je in navdušil, pokazal je veličino voditelja, ki natanko ve, kako se upravlja s tako kompleksnim sistemom. Dal je vedeti, da je vodja, ki ima prvo in zadnjo besedo. Vlekel je glavne poteze, prevzemal odgovornost in z odlično komunikacijo vzpostavil sodelovanje, v katerem je vsakdo vedel, kaj in kako mora delati v skupini. Je vrhunski menedžer, ki izjemno vodi tako zahteven sistem, kot je nogometna reprezentanca. Je veliko več kot trener!

Hrvaška reprezentanca je v Rusiji zaradi treh podaljškov igrala največ, po seštevku minut kar osem tekem, eno več kot svetovni prvaki Francozi. Je bil vaših v načrtih tudi ta scenarij?

Iskreno povedano, ni bil. Posebnost turnirskega tekmovanja je, da se cilji določajo iz tekme v tekmo. Najprej smo si zastavili cilj, da napredujemo iz skupine. Potem pa vsako tekmo posebej. Ko smo igrali prvi podaljšek, nismo razmišljali o tem, da bomo drugega. Ali celo tretjega. To je bil normalen proces, v katerem je bilo najpomembnejše to, da smo se znali pravilno odzvati po tekmi. Ključna sta bila dva dneva po tekmi in kakovostna regeneracija. Če je bila uspešna, potem večji napori ali utrujenost igralcev niso povzročali težav. Seveda je pri tem treba upoštevati psihološki dejavnik, ki so ga sprožile zmage. Takrat se telo odziva drugače.

V Braziliji so priprave narekovale tudi klimatske razmere. So bile v Rusiji vremenske posebnosti, zaradi katerih ste ukrepali drugače, kot bi običajno?

Ne, v Rusiji so bile razmere podobne na vseh prizoriščih. Nanje se za tekme v izločilnem delu niti nismo mogli posebej pripraviti, ker nismo vedeli, kdaj in kje bomo igrali. Le za četrtfinalni dvoboj z Rusijo, ki smo ga igrali v Sočiju, smo morali biti bolj previdni in spretni, ker je bila tam večja vlaga. Odločili smo se pravilno. Takoj po zmagi proti Danski smo odpotovali v Soči, kjer smo imeli na voljo pet dni za popolno privajanje. Vse smo natančno predvideli in izračunali, koliko ogljikovih hidratov in tekočine lahko igralci vnesejo v telesa. Do zadnje kapljice natančno!

Kakšna je bila vaša osnovna naloga?

Če poenostavim, pripraviti sem moral moštvo, da je bilo v najboljši formi takrat, ko je moralo biti. Kot pravimo v našem poslu, raven stresa – kar tekme in turnir povzročajo igralcem – smo morali prilagajati stanju nogometašev. Reprezentanca ima svoje posebnosti, saj jo je treba pripraviti za določeno obdobje, ki je krepko krajše od klubskega in vsak igralec ima svoje značilnosti, ki jih je treba upoštevati v celoviti pripravi.

V vaši predstavitvi so številke razkrile veliko več kot tisoč besed. Reprezentanca je bila skupaj 52 dni, od tega je imela samo dva prosta dneva, opravila je 39 treningov z moštvom in 30 individualnih. Hrvaška je igrala 9 tekem, 7 tekmovalnih in dve pripravljalni, in v tem obdobju opravila 13 prevozov z letalom.

Velja pojasniti formo, ki je narekovala priprave. Odločili smo se za individualen, selektiven in enostaven pristop, kar pomeni, da smo za vsakega posebej imeli načrt, kako in zakaj. Vedeti je treba, da se igralci zelo razlikujejo po tem, kako so telesno pripravljeni, po tem, kaj potrebujejo, nekateri rabijo več počitka, drugi še več treninga, tretji nekaj vmes, četrtim smo stopnjevali ritem. Optimalno pripravljenost smo tako lahko dosegli samo z individualnim pristopom. Ključno pri uveljavljanju načina dela je bilo obveščanje in pridobivanje informacij. Za to potrebuješ tudi odlične posameznike, ki razumejo, kaj želimo, in se zavedajo, kaj potrebujejo ter na kakšen način lahko dosežejo optimalno pripravljenost. In nazadnje, reprezentanca je morala biti odlična skupina igralcev.

Kaj pomeni 30 individualnih treningov v obdobju moštvenih priprav?

Na podlagi zbranih informacij in stanja smo ugotovili, da je pet igralcev moralo redno opravljati posamične treninge, trije pa so si to želeli.

Po tem, kar ste povedali, bi bilo mogoče sklepati, da je Hrvaška v Rusiji načrtovala veliki pok. Da ni šlo le za srečna naključja.

Selektor Dalić je od prvega dne verjel, da lahko naredimo veliko stvar. S tem prepričanjem se je reprezentanca pripravljala in od prvega do zadnjega smo verjeli, da to zmoremo. Seveda smo morali najprej napredovati iz skupinskega dela tekmovanja, ampak ne, naključij ni bilo. Vse je bilo premišljeno in načrtovano, res pa je, da brez sreče ne gre.

Kako bi opisali nogometaše, med katerimi ne manjka izjemnih posameznikov, vključno z najboljšim na svetu Luko Modrićem?

Razumite, da o posameznikih ne morem veliko govoriti. So stvari, ki ostanejo v slačilnici in se o njih ne govori. Lahko pa zatrdim, da so odlični, pametni in predvsem profesionalci od glave do pete. Ne more zmagovati moštvo, v katerem ni vzajemnega spoštovanja in razumevanja, v katerem ni odkrite komunikacije in ne diha kot eno, kot družina. Izpostavil bi primer naše košarkarske reprezentance. Imela je in še ima odlične posameznike, ampak nikakor se ji ne izide. Vedno ji nekaj zmanjka, da bi zmagovala.

Ampak v »roke« ste dobili tudi Ivana Rakitića, ki je imel za seboj rekordno število tekem (s finalno vred je v eni sezoni igral 71 tekem), Modrića, ki je z Realom potegnil sezono skoraj do mundiala, ali neustrašnega bojevnika, kakršen je Mario Mandžukić. Luka in Mario sta bila že debelo v tridesetih letih starosti, je bilo kaj težav pri njuni telesni pripravi?

Trije igralci so igrali v finalu lige prvakov. Zaradi njih in še vrsto drugih je treba imeti individualni pristop. Vsak od njih ima nekaj drugačnega, vsakega nekaj loči od drugega in vsak ima drugačen življenjski slog. Rakitić je, na primer, spremenil način prehranjevanja in uživa hrano brez glutena, Luka je tip igralca, ki mora vedno po malem trenirati, tudi takrat, ko je končal tekmo ali tik pred njo, medtem ko Mario potrebuje nekaj več počitka. Mandžukić je na sploh nekaj posebnega. Njegov pristop je vreden občudovanja in je lahko vzor za vsakogar. Vsak trening je zanj kot vojna. Vedno je 120-odstoten. Ker je tak na treningih, je normalno, da tudi na tekmah 'krvavi' za moštvo in za sebe. Je potem naključje, da je v podaljšku zabil Angliji gol za uvrstitev v finale? Ni. Njegov trud je bil nagrajen, tako kot je bil v finalu.