Trnova in dolga pot do uveljavitve na svetovni nogometni sceni

Med prvo svetovno vojno (1914–1918) je zamrlo tudi nogometno zanesenjaštvo, ki so ga na slovenskih tleh v okviru avstro-ogrske monarhije gojili od Lendave do Gorice in od Jesenic do Krškega. Delovali so že številni bolje ali slabše organizirani klubi, v Ljubljani je prednjačil prvi slovenski meščanski klub Ilirija, a vojna je – kot omenjeno – za nekaj časa odpihnila nogometne strasti. Po razpadu cesarstva ob koncu vojne je spet zaživela tudi nogometna scena, leta 1920 pa je znotraj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev tudi slovenski nogomet dobil novo, nadgrajeno obliko organiziranosti.

Že leto prej so ustanovili Jugoslovansko nogometno zvezo s sedežem v Zagrebu. V hrvaški metropoli je namreč že pred vojno deloval nogometni odsek tamkajšnje športne zveze, česa podobnega ni bilo nikjer drugje na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Zagrebški klubi Gradjanski, HAŠK in Concordia so bili najmočnejši v regiji.

Štiriindvajsetega aprila 1920 je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP), za ta korak se je odločilo sedem slovenskih klubov (Ilirija in Slovan iz Ljubljane, Rapid, Hertha, Rote Elf in 1. SSK Maribor iz Maribora ter Cillier SV iz Celja). LNP, ki ji je na začetku predsedoval Anton Jug, je pokrivala področje, ki je bilo razmeroma revno po številu klubov. Podzvezo so ustanovili, ker so računali, da se bodo vanjo vključili še klubi s področja Reke, ko bo rešeno vprašanje njene okupacije. Slovenski nogomet je namreč v tistem obdobju pretrpel veliko izgubo, ker so Italijani zavzeli Trst, Istro, Gorico in velik del Notranjske. Leta 1927 so Italijani dokončno prepovedali sleherno športno dejavnost med Slovenci.

Celoten članek in še več zgodb prinaša na 200 straneh posebna Delova revija Euro 2024, ki je na voljo na vseh prodajnih mestih za časopise in revije.