Čakajo, da se bo Milan Mandarić vrnil iz ZDA z dobrimi vestmi

S porazom v derbiju so se za Olimpijo končali »medeni tedni«, ko je uživala na vrhu lestvice in je bila neulovljiv plen za vijolične tekmece. Rezultatsko nazadovanje zeleno-belih sovpada s krizo vodenja kluba. Med najbolj odgovornimi za spodrsljaje na igrišču je tudi poletna okrepitev 32-letni Jeseničan s stalnim prebivališčem v Škofji Loki Miral Samardžić. Izkušeni branilec ne skriva, da je Olimpija v težavah.
 

Olimpija je že pred zadnjim derbijem izgubljala sapo, po njem diši po strmem padcu. Kaj pravi vaš šesti čut?

Ni tako tragično, da bi že zagorele rdeče lučke. Dovolj sem izkušen, da vem, da enkrat zmagaš, drugič izgubiš, da so porazi sestavni del športa. Zadnji neuspeh je že pozabljen. Ne bojim se, da bi razpadel sistem.

Kaj je moštvo potegnilo iz poraza?

Da se igra do zadnje sekunde, da je treba biti maksimalno zbran do zadnjega sodnikovega žvižga in da se lahko vselej in vsakomur pripetijo napake.

Kot najbolj izkušeni mož med branilci ste tudi najbolj odgovorni za igro v obrambi. Očitno je, da Olimpija prejema preveč golov in da si privošči preveč spodrsljajev.

Veliko je razlogov, zakaj. Eden je gotovo napadalni način igre, drugi, ki me tudi zelo moti, je pomanjkanje komunikacije. Premalo sodelujemo in se pogovarjamo med igro, ni dovolj, da sta glasna eden ali dva igralca, komunikacija mora potekati med vsemi.

Mar v slačilnici prevladuje tišina?

Nikakor, hierarhija je vzpostavljena, starejši imamo besedo in mladi poslušajo. Takšne stvari se v slačilnici postavijo same brez neprijetnih posegov. Zakonitosti so znane in kljub različnim značajem igralcev, zaradi katerih plačuje davek tudi obrambna učinkovitost, se ve, kdo lahko povzdigne glas in kdo mora poslušati. Verjemite mi, da ni ovinkarjenja.

Mar Olimpija igra preveč tvegano, preveč napadalno, da bi lahko bila tudi tekmovalno uspešna?

Kjerkoli sem igral, je bila prvi temelj čvrsta obramba. Pri Mariboru, kjer sem se prvič soočil z vrhunskim nogometom in vrhunsko organizacijo, sem se tega navadil. Naša igra je napadalna, kar ne pomeni, da bi morala biti previdnejša ali da bi jo bilo treba spreminjati. Lepa je in všečna navijačem, da bi bila še bolj trdna, bi morali biti še bolj odgovorni napadalci. Obramba se začne v napadu in naši napadalno usmerjeni igralci so premalo odgovorni v obrambnih nalogah. Od njih nimamo dovolj pomoči, kolikor bi jo morali imeti, zato toliko bolj trpimo v obrambi. Trpimo pa tako rekoč v vsaki tekmi, v kateri prejmemo prvi gol. Način igre, pri katerem vztrajamo in zahteva veliko več časa, da se avtomatizira, zahteva tudi več časa za uglasitev vseh linij in tudi ustrezne posameznike na igralnih položajih. Mi, na primer, igramo brez klasičnega napadalca, ker ga nimamo.

Maribor je v zaletu. Ali mu Olimpija lahko sledi?

Strah, da bi razpadli, je odveč. Olimpija ima kakovostno moštvo, do konca jeseni bo v igri za vrh lestvice, a v primerjavi z Mariborom nima ustrezne širine. Izenačenost nogometašev je prednost Maribora, pri katerem 14., 15. igralec ni prav nič slabši od tistega, ki je v začetni enajsterici. Pri nas se takoj pozna, če kdo manjka ali ni v ustrezni formi. Ena od slabosti, ki je zelo pomembna za razvoj in tekmovalnost, je tudi pomanjkanje pritiska. V Ljubljani in nasploh v tem okolju ni čutiti pretiranega pritiska, bolj ali manj si ga ustvarjamo sami. Pri tem mislim na pozitivnega, ki sproža več čustev in ustvarja bolj odgovornega nogometaša.

So slabši rezultati tudi posledica težav v klubu?

Menim, da mnogim še ni jasno, kakšnega človeka ima Olimpija v predsedniku Milanu Mandariću. Zdaj vsi upamo, da se bo vrnil iz ZDA z dobrimi vestmi. Najbrž vse skupaj delno vpliva na igralce, moštvo, igro ... Ampak težave se vseeno ne bi smele odražati na igrišču. Izhajam iz tega, da je za vse nas nogomet igra, v kateri uživamo in želimo zmagovati. Dva meseca je treba zdržati, za vsakega igralca je bolje, da je Olimpija na vrhu ali v vrhu. Zato recept, kako ohraniti tekmovalne ambicije, ni skrivnosten. Visoka motivacija in uživanje v tem, kar počnemo. Če bomo to ohranili, potem se ni bati, da bi nam Maribor ušel.

A tekmec ni le Maribor, tu je še Mura, ki iz ozadja čaka na vaš ali mariborski spodrsljaj.

Ko sem pred desetimi leti odšel v tujino, je imel Maribor enega tekmeca, zdaj jih je več. Več je tujcev in so, česar mnogi ne bi radi slišali, boljši od slovenskih igralcev. Pri Olimpiji mlajši niso konkurenčni, zato jim pravim, da bodo morali še veliko in trdo trenirati. Proces njihovega odraščanja je nekoliko daljši. To pove veliko o razširitvi konkurence. Mura je v mnogočem Maribor. Proti Olimpiji igra podobno, izhodišče je obramba, postavi se v polkrog na sredini in čaka na nasprotne napade. Igra na 'pol kontre'.

Ste reprezentančne ambicije že opustili. Selektor Matjaž Kek je bil tisti, ki vas je prvič poklical v reprezentanco in vas vodil pri Rijeki?

Nisem, ampak s tem se ne obremenjujem. O Keku lahko povem, da je vrhunski trener, da je odličen na igrišču, ob njem in v slačilnici. Rijeko, pri kateri sem se počutil najbolje od vseh klubov v tujini, sem moral zapustiti zaradi zaslužka. Prestop na Kitajsko je prinesel denar klubu in meni. A na Kitajskem bi težko zdržal več kot leto dni. Tudi v Rusiji ni bilo slabo.

Kakšna je vaša prihodnost pri Olimpiji?

V Slovenijo sem se po desetih letih vrnil tudi zato, da sem se ustalil in umiril, da sem več z družino in otrokoma. Olimpijo vidim kot moj klub, pri katerem bom igral še dolgo. Ali toliko, kolikor bo šlo, dokler bom zanimiv zanjo.