V nadaljevanju preberite:

Štajersko-ljubljansko rivalstvo je posebno vse od prvih let osamosvojitve. Prva legenda Maribora je postal Ljubljančan Gregor Židan, pod Zlatkom Zahovićem je igralo v udarni enajsterici več Ljubljančanov kot Štajercev, tudi danes noben klub ni tako »čist« kot Athletic Bilbao. Navijanje skupine Green Dragons je – vse do odhoda v Beograd – z megafonom v roki vodil kapetan Timi Max Elšnik iz Zlatoličja. Vse je torej relativno, bi namignil Albert Einstein. Sanje polovice štajerskih študentov so tako ali tako znane: da bi dobili službo v Ljubljani. Nekaj prometa v obratni smeri je gotovo dovoljenega.

Je Boštjan Cesar izbral pravi tajming za svoj odhod iz reprezentance, potem ko je odšel iz jate dva dni pred tekmo lige narodov v Oslu? V nogometu velja pravilo, da ni modro zadrževati v ekipi igralca, ki je dobil boljšo ponudbo drugje. Licemersko bi bilo očitati Cesarju, da si ni zaslužil oditi »na svoje« ali da za reprezentanco ni naredil dovolj. Drži obratno, vselej je vskočil, ko je bilo treba, junija predlani – v tekmah s Srbijo in Norveško – je posredno rešil službo celo selektorju Matjažu Keku. In pozor, na klop Maribora bosta sedla rekorderja: Cesar in Bojan Jokić imata v kartotekah največ nastopov za slovensko izbrano vrsto.

Nepošteno bi bilo torej trditi, da novi strokovni štab Maribora ne premore izkušenj. Gotovo pa bo sprejel Cesar največji izziv v samostojni trenerski karieri, tudi v naši reprezentanci A namreč selektor pred seboj nima tako močnega imperativa zmag kot trenerji v Ljudskem vrtu. V tem kontekstu morda tvega več, kot bi do konca naslednjega leta tvegal v zavetju reprezentance, česar si ne upa vsak. To razkriva njegove cilje, ambicije in pogum. Je sprejel izziv prezgodaj? Sploh ne: Cesar je postal trener Maribora pri 42 letih, Kek je dobil prvo priložnost v Ljudskem vrtu štiri leta prej. Celotna zgodba v odklenjenem članku.