Atalanta kljub velikemu Iličiću za velikane serie A le palček

Calcio je v Italiji seveda modus vivendi (način življenja), zato je ustavitev prvenstva v serie A zaradi koronavirusa globoko prizadela dušo in strast prebivalstva na Apeninskem polotoku.

Ker, zaradi ekonomske logike, življenje mora teči dalje, novci, ki so odtekli, se delno morajo povrniti, se je elitno tekmovanje nadaljevalo, zgodovinski politični razkol in gospodarska moč pa imata seveda ključno vlogo na nogometnem škornju. Namreč, kdo je kdo.

Severnoitalijanski Juventus, ki je v lasti družine Agnelli, znani po uspešnem poslovanju v avtomobilski industriji, je nekaj povsem drugega kot kakšen provincialen nogometni klub z juga, tudi plače igralcev kažejo ekonomsko razliko med deloma Italije, ki naj bi ju ločila in sekala prestolnica Rim.

Na lestvici skupne sezonske vsote plač v posamičnih klubih je stara dama prepričljivo na vrhu s 300 milijoni evrov, a pandemija je seveda v času ustavitve povzročila tudi nižanje izplačanih zaslužkov. Tudi rezanje do sedemdeset odstotkov plačne mase. Proračuni klubov so seveda drug pojem, tudi zelo raztegljiv, štejejo mnoge malenkosti, in se bilance znajo tudi lepotno popraviti, nato pa iz omare zna pasti kakšen obremenjujoč finančni okostnjak.


 

Milano je pač velemesto

Inter je po plačah igralcev na drugem mestu, s 140 milijonov evrov se je s prihodom Romela Lukakuja avgusta lani in Ashleyja Younga v januarskem prestopnem roku znesek dvignil na teoretičnih 145 milijonov, koronavirus je seveda kot prvi sovražnik ekonomskega poslovanja številke postavil na laž. Po vsoti, ki jo igralcem izplača na račun, Juventusu in Interju sledita AS Roma in AC Milan (po 125 milijonov evrov), sledi prvi južnjaški klub Napoli (103), plačilna masa pri Laziu je 72, Torinu 55, Fiorentini pa 52 milijonov evrov.

Atalanta iz Bergama s slovenskim reprezentantom Josipom Iličićem na čelu je kljub izjemnim dosežkom v zadnjem obdobju še vedno majhen italijanski klub. Na lestvici je s 40 milijoni evrov šele na 14. mestu, enako vsoto sezonsko izplača še Genoa. Bergamo je pač še vedno privesek velemesta in ekonomske prestolnice Milana.
 

Radodarna serie A

Virus je letošnjo sezono tako ali drugače skoraj popolnoma obrnil na glavo. Je pa Juventus za lanski scudetto, osmi zaporedni, seveda prvenstvo je bilo odigrano v normalnih razmerah, nekaj spravil tudi v žep. Vodstvo serie A namreč po vsaki sezoni klubom po zaslugah razdeli denar od televizijskih pravic in iz pokroviteljskih virov.



V sezoni 2018/19 je bilo na kupu 1,1 milijarde evrov, 15 odstotkov več sredstev je bilo tudi na račun dosežkov na igrišču. Za pet odstotkov so se zmanjšale finance, namenjene klubu za njegovo zgodovinsko razsežnost in za izide v zadnjih petih letih ter tudi po navijaškem deležu. Slednje je šlo v prid manjšim klubom, saj prostorninsko nimajo tako velikih štadionov kot elita.
 

Denar ni vse

Torinski klubski velikan je skupaj z denarjem za italijanski superpokal v blagajno lahko shranil 92,3 milijona evrov, Interju je šlo 83,1 milijona, sledita Napoli z 80,8 in Milan (76,7). Atalanta je zaradi zelo uspešnih iger že na šestem mestu s 63,8 pridobljenega milijona evrov.

A to se utegne spremeniti. Korona je namreč letos razsula večino načrtovanih finančnih načrtov, tudi cilje in želje, in vse, vsaj za majhne klube, obrnila v boj za preživetje. A kljub bitki za obstoj v kapitalistični logiki poslovanja še vedno obstajajo strast, žar in ljubezen, tega denar ne more kupiti.