Argentinci imajo ogromno težav, ne le zaradi številnih žrtev covida-19, toda danes so pozabili na vse druge skrbi, država je obstala in vsi mediji so se v hipu posvetili zgolj eni boleči temi.
Nogometni svet je namreč ostal brez velikega Diega Maradone, ki je umrl le tri tedne po 60. rojstnem dnevu in po tem, ko so mu z operacijo odstranili krvni strdek v možganih. Usmerili so ga v družinsko oskrbo in na zdravljenje odvisnosti od alkohola, toda v domačem okolju je utrpel zastoj srca. Na njegovo smrt se je nemudoma odzval tudi argentinski predsednik
Alberto Fernandez in razglasil tridnevno žalovanje.
Eden najboljših nogometašev vseh časov, po mnenju Argentincev kajpada najboljši, je umrl okoli poldneva po lokalnem času, zdravniki so ga neuspešno poskusili vrniti k življenju. Člani Maradonove družine so povedali, da je bil v zadnjih dneh zelo nemiren in tesnoben, zato je začel razmišljati o nadaljevanju zdravljenja na Kubi, kjer so pred leti poskušali prekiniti njegovo odvisnost od kokaina.
Letos je sicer večkrat zagotovil, da je dolgotrajno prijateljstvo z mamili, ki jih je začel uživati že med sedemletnim igranjem za italijanski Napoli, zgolj preteklost in da sem ter tja poišče zadovoljstvo le v alkoholu. Pri 60 letih starosti mu pač nihče ne bo govoril, kaj sme početi in česa ne. Toda desetletja boemskega življenja na robu prepada so slednjič zahtevala svojo ceno, potem ko se je že večkrat otresel hudih zdravstvenih tegob, tudi srčnega napada in zlatenice.
Kdo je bil boljši, Diego Maradona (levo) ali Pele (desno), se že desetletja sprašujejo nogometni navdušenci in strokovnjaki. FOTO: Charles Platiau/Reuters
Smrt Diega Maradone pomeni šok za njegove rojake, za katere bo ostal božanstvo posebne vrste, ne le nogometno. Z junakom svetovnega prvenstva 1986 v Mehiki so se poistovetili predvsem revnejši sloji, ki so mu znali oprostiti številne človeške hibe, škandale in kazni zaradi pozitivnih protidopinških testiranj, saj kljub slavi in bogastvu ni pozabil na svoje siromašne korenine v četrti Villa Fiorito. Nogometne veščine so mu resda prinesle veliko premoženje, toda bogataše je po svoje preziral, zato si je dal na roko tetovirati podobo revolucionarja
Ernesta »Cheja« Guevare in na nogo
Fidela Castra. Njegove nogometne odlike pa so občudovali ljubitelji športa po vsem svetu, tudi ogorčeni tekmeci. Za mnoge, med drugimi za Z
inedina Zidana, Rudda Gullita, Ryana Giggsa, Paola Maldinija, Erica Cantonaja, Joseja Mourinha in tudi
Lionela Messija, je bil najboljši, kar jih je dal nogomet. Boljši tudi od Peleja.
Bržkone največja mojstrovina Diega Maradone: 22. junija 1986 je preigral celotno angleško obrambo in z golom stoletja po izboru FIFA nadaljeval pot k naslov svetovnega prvaka. Foto AFP
Ali me imajo še vedno radi?
Potihem so ga občudovali celo člani angleške reprezentance, ki jim je Maradona v četrtfinalu mundiala 1986 zabil dva gola. Najprej je ugnal vratarja
Petra Shiltona z znamenitim golom z »božjo roko«, štiri minute pozneje še »golom stoletja« po izboru FIFA, saj je s fantastičnim slalomom v 55 metrih nanizal celotno obrambo tekmecev. S tem pa se še ni ustavil. Dva gola je zabil še Belgiji ob polfinalni zmagi z 2:0, v finalu pa je kot pravi vojskovodja, nekoliko ozadja, a z odločilnimi potezami, popeljal Argentino do uspeha nad Nemčijo s 3:2 po podaljšku in do drugega naslova svetovnih prvakov.
V imenitnem spominu ga imajo tudi navijači moštev Argentinos Juniors, Boca Juniors, Barcelone, Napolija in Seville, še posebej velik pečat je pustil v Italiji, kjer je s klubom s siromašnega juga prekinil prevlado bogatih zasedb s severa države v takrat najmočnejši nacionalni ligi na svetu. Za prebivalce Neaplja je še danes pravi svetnik, zaščitnik mesta pod Vezuvom.
Diego Maradona se je spoprijateljil tudi s kubanskim vodjo Fidelom Castrom (desno). FOTO Reuters
V letih 2008-10 se je Diego Maradona neuspešno preizkusil kot selektor argentinske reprezentance, po trenerskih epizodah v Združenih arabskih emiratih in Sinaloi v Mehiki pa je bil do zadnjih zdravstvenih težav strateg moštva Gimnasia y Esgrima La Plata, 19. v minulem argentinskem prvenstvu. »Ali se zavedate, kakšen nogometaš bi šele bil, če se ne bi zasvojil s kokainom?« je v enem od intervjujev pred 60. rojstnim dnevom 30. oktobra vprašal in poudaril: »Moje življenje je bilo srečno, nogomet pa mi je dal več, kot sem lahko sanjal. Na vsako reprezentančno tekmo bi celo priplaval, če bi bilo treba, in vedno sem se poskušal oddolžiti Argentincem za vso ljubezen. Včasih se sprašujem le, če me imajo še vedno radi.«
Danes mu je svet ponudil odgovor.
Komentarji