Andres in Andrej, fant za spravo in zmago!

Da takoj razjasnim igro besed iz naslova. V Argentini je Andres, v Sloveniji je Andrej. Piše se Vombergar. Na predstavitveni novinarski konferenci v Ljubljani se je v Buenos Airesu rojeni fant brez pomislekov izjasnil. »Da, sem Andres, ampak v Sloveniji sem Andrej,« prav nič, tako kot njegov oče Marko, ni nasprotoval preimenovanju iz španskega Andresa v slovenskega Andreja. Celo nasprotno, zdelo se mi je, da je na simbolični ravni le postal tisto, kar so bili njegovi predniki in si srčno želeli, da bi bil tudi on – Slovenec.

Tako se je v domovini prednikov začela, kdo bi si mislil pred letom dni, Andrejeva zelo trnova športna pot. Ni pomagalo niti dejstvo, da je prišel iz ene z nogometom najbolj obsedenih držav na svetu, ki je dala čarovnike, kakršna sta Diego Maradona in Lionel Messi. Da je zabijal gole. Začel se je tudi moj tihi, včasih pa kar glasni boj z nejevernimi Tomaži. Ki še traja. Zmagovalca še ni, so le etapne zmage.

Ni jih malo slovenskih nogometnih poznavalcev, ki so ob Andrejevem prihodu iz tretje argentinske lige v prvo slovensko zmajevali z glavo. Češ tretja liga. Če tam ni mogel ... Naj bo, ampak rad bi videl slovenskega junaka, ki bi se »šolal« v argentinski tretji ligi. Če je nekoč za drugo jugoslovansko ligo veljalo, da je bila v marsičem »divji zahod«, potem je na jugu Južne Amerike vsaj dvakrat huje. Biti nogometaš, se prebiti v Evropo in hkrati biti še dobro plačan, to so sanje domala vsakega Argentinca. Zato so v tretji ligi pripravljeni dobesedno krvaveti.

Andrej je trenutno ljubljenec Olimpijinih navijačev št. 1, čeprav se ti zanj, ko jih je potreboval, niso kaj prida potegnili. Čez noč je postal tudi predsednikov adut, čeprav ga je pred mesecem dni že vračal v Argentino. V njem ima Milan Mandarić fanta za spravo z navijači, za obuditev šampionske bitke z Mariborom in, kar je nemara celo najpomembnejše, Andrej je po vseh značajskih in igralskih značilnostih lahko zaščitni znak ljubljanske in slovenske Olimpije.

Andrej je eno bitko z vijoličnimi že odločil. Pomagala je Olimpiji, njemu je povzročila še več gorja. Bivši trener Igor Bišćan se mu je oddolžil tako, da ga je ponižal. Poniževala sta ga tudi Bišćanova naslednika. Ni veliko manjkalo, da bi pobegnil nazaj v Argentino, kamor so njegovi predniki (po materini strani je Andrejev praded ugledni intelektualec, literarni kritik, prevajalec, urednik in pesnik dr. Tine Debeljak) po drugi svetovni vojni že bežali.

Minulo nedeljo je Andrej že drugič vstal iz pepela in še drugič pomagal dvigniti močno omajano Olimpijo. Njegov status je zahvaljujoč gasilcu Safetu Hadžiću za naslednjo tekmo ali dve – morda pa le za celo sezono – trden kot skala. Njegovih muk s prepričevanjem neprepričanih o njegovih nogometnih potencialih pa najbrž še ni konec. A bi jih moralo biti. Ker si je to zaslužil, ker je bil ponižen, a vztrajen. Ker je povezal in spravil moštvo. Nazadnje pa predvsem zato, ker je napadalec, kakršnega Olimpija nima in ga nima niti Maribor.

Po nedeljski tekmi v Domžalah mi je prijatelj, nekdanji nogometaš in odličen poznavalec slovenskega nogometa, v ostrem tonu dejal, da bi morali vsem trenerjem, ki Andreju še vedno ne zaupajo ali v njem ne vidijo za moštvo zelo koristnega igralca, vzeti diplomo. Se povsem strinjam in dodajam, da se za zdaj omejujem na slovensko ligo. Boljšega in cenejšega v SNL ni in z obeti, da bi ga pri Olimpiji lahko izbrusili tudi v igralca za zaslužek. Če mu bo na trnovi poti kdo še metal polena, pa tudi zanj velja rek: »V tretje gre rado!«