V Phoenixu bi najraje imeli tako Dončića kot Aytona

Ljubljana – Nabor lige NBA prirejajo od leta 1947, a že dolgo ni bil tako skrivnosten. Pred letošnjo prireditvijo (v noči na petek v Brooklynu) je jasno le, da bo Luka Dončić prevzel najvišjo slovensko uvrstitev od Boštjana Nachbarja, 15. leta 2005. Ali se bo izenačil z Italijanom Andreo Bargnanijem, edinim evropskim št. 1 doslej (leta 2006), pa ugibajo celo najbolje poučeni. Vse skupaj je namreč podobno napeti partiji pokra.

Karte skriva vseh 30 klubov elitne lige, ki se želijo okrepiti z najboljšimi razložljivimi košarkarji med 19. in 22. letom z vsega sveta. Kvartopirske brezizrazne obraze imajo tudi v Phoenixu, čeprav bodo izbirali prvi in jim nihče ne more preprečiti nakane. Kot da bi šefi zadnjeuvrščene zasedbe minulega prvenstva imeli še nekaj za bregom, nikakor nočejo razkriti imena svojega aduta. In lahko jih razumemo. Ko je vlogo prvega trenerja moštva prevzel nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov, za hip skorajda ni bilo dvoma, da se bodo Sonca odločila za Dončića. Toda to je bil račun brez DeAndreja Aytona.

Kar 216 cm visoki velikan, z razponom rok 226 cm in 110 cm navpičnega odriva, ki ga Američani primerjajo z legendarnima Kevinom Garnettom in Davidom Robinsonom, ne bi le zapolnil kronične vrzeli pod Phoenixovim obročem. Zadovoljil bi tudi športne domoljube. Center/krilni center, ki bo 23. julija dopolnil 20 let, je resda rojen v Nassauu na Bahamih, a ima košarkarski DNK iz Arizone. V Phoenixu je dokončal srednješolsko izobraževanje, nato pa eno leto navduševal na univerzi Arizona, za katero je v minuli sezoni igral s povprečjem 20,1 točke in 11,6 skoka. Zdaj so ga postavili v prve bojne vrste, da bi ubranil čast ameriške košarke pred pol leta mlajšim zvezdnikom evropskih igrišč, ki pa se mu vendarle ne želijo kar tako odreči. V Phoenixu bi najraje imeli tako Aytona kot Dončića.
 

Luka sanja o LeBronu

Ali je to sploh možno? V teoriji je, čeprav imajo Sonca poleg rezervirane št. 1 v rokah le še pravico do izbire 16., 31. in 59. izbranca, ki so jo dobili s kupčijama z Miamijem iz leta 2015 (vanjo sta bila vključena Goran in Zoran Dragić) in Torontom iz leta 2017. Tokrat pa bi morali biti še precej bolj podjetni, da bi se uresničil že kar domišljijski dogovor s Sacramentom, ki bo lahko letos izbiral drugi. Po njem bi Phoenix odstopil Kraljem iz Kalifornije svojega najboljšega strelca, visokega branilca Devina Bookerja, in še enega moža, na primer krilo Jareda Dudleyja, v zameno pa bi dobil srbskega asa Bogdana Bogdanovića in številko 2 na naboru, torej Aytona ali Dončića. Vprašanje je sicer, kaj bi na takšno menjavo rekel glavni menedžer Sacramenta Vlade Divac, ki si je predstave čudežnega Slovenca ogledal tudi v Madridu.

Ljubljančan si med finišem španskega prvenstva ni pretirano belil glave z ugibanjem, ali ga ne bodo zaradi močnega povpraševanja po centrih morda prehiteli še Mohamed Bamba, Marvin Bagley in Jaren Jackson, ter kje bo njegov naslednji dom: v Phoenixu, Sacramentu, Atlanti, Memphisu ali morda celo v Dallasu? Slednji naj bi želel Dončića združiti z Dirkom Nowitzkim, ki je včeraj dopolnil že 40 let, a ima v žepu pogodbo še za eno sezono in potrebuje naslednika. Vse različice so po svoje zanimive in hkrati ne prinašajo usodnih finančnih razlik v prvih štirih letih obveznega staža zelenca z vnaprej določeno plačo glede na uvrstitev na naboru. Da je veliko pomembnejša celotna kariera v ligi NBA, ki lahko traja tudi dve desetletji, se kljub mladosti zaveda tudi Dončić.

»Za fanta iz Evrope je neverjeten dogodek, če ga na ameriškem naboru izberejo bodisi kot prvega bodisi kot petega. Toda že po moji prvi sezoni v ligi NBA bo jasno, kateri klub ga bo polomil. Prek Atlantika se bom podal zelo motiviran, moj največji izziv pa je ostati v ZDA dolgo časa in se dokazati proti vsem tamkajšnjim zvezdam. Tudi proti LeBronu Jamesu, ki mi je zaradi svoje raznovrstnosti najbliže. Učinkovit je lahko kot organizator igre, branilec, krilo ali tudi kot center. Ko bom zabil žogo v koš prek njegovih rok, se bom lahko kar upokojil. Šalim se, iz Evrope bom odnesel s seboj čim več moje osebnosti, saj me je doslej pripeljala kar daleč,« razmišlja slovenski reprezentant, ki ima pri 19 letih starosti v lasti zlato kolajno z lanskega eurobasketa in lovoriko za letošnje prvo mesto v evroligi, za nameček pa vsa možna posamična priznanja na najrazličnejših tekmovalnih ravneh. Na stari celini jih je zanj že zmanjkalo, zdaj lahko svoje pripravijo še Američani.