V gozdu, kjer sekajo drevesa, a tudi trmast na kvadrat

Ivo Daneu sodi med največje legende svetovne košarke. Novo priznanje za svoje dosežke je dobil pred dnevi, ko je Mednarodna košarkarska zveza (Fiba) objavila dokumentarni film o svetovnih prvenstvih.

Dvainosemdesetletni Mariborčan ima v njem eno od osrednjih vlog, tako kot Arvidas Sabonis, Toni Kukoč, Pau Gasol, Oscar Scmidt in Mike Krzyzewski.

Ivo Daneu je v dokumentarcu predstavljen kot ključni mož jugoslovanske reprezentance, ki je po uvodnih svetovnih prvenstvih prekinila prevlado južnoameriških moštev in na košarkarski zemljevid postavila Evropo. Daneu pripoveduje o svetovnih prvenstvih 1963, 1967 in seveda o 1970 v Tivoliju, na katerem je Jugoslavija osvojila zlato medaljo.

»Najraje se spominjam prvenstva 1963 v Urugvaju, kjer nismo imeli imperativa zmage in smo uživali v košarki. Premagala nas je le Brazilija, ki je bila od vseh ekip boljša za več kot dvajset točk,« pravi Daneu v dokumentarnem filmu britanske produkcije Goalhanger Films.



Na naslednjem svetovnem prvenstvu je bil Daneu proglašen za najkoristnejšega igralca prvenstva, 1970 pa je »local boy« (domači deček), kot so ga poimenovali Angleži, postavil piko na i svoji karieri. Poleg zlate medalje in dveh srebrnih s SP, ima srebro iz OI 1968, tri druga mesta in eno tretje z EP, šestkrat je bil prvak Jugoslavije, enkrat najboljši športnik države (1967), 2007 pa je postal član Mednarodnega košarkarskega hrama slavnih.
 

V reprezentanci je zaslužil dva dolarja na dan

»Prve dni samoosamitve sem jaz hodil v trgovino, saj je bila žena Katja nahodna, zdaj pa imam jaz manjše težave z zdravjem, tako da sva zamenjala vlogi. Nič nama ne manjka, saj živiva v centru Ljubljane, kjer imava v krogu nekaj sto metrov vse potrebno,« je Ivo Daneu začel pogovor za Slovensko tiskovno agencijo.

»Na vso to zadevo okoli pandemije gledam predvsem iz zgodovinske perspektive. Nekoč je bila kuga in druge bolezni, ki so redčile prebivalstvo, zdaj je pa pač koronavirus. Edina težava je, da sva tudi midva z ženo že v tem gozdu, kjer sekajo drevesa. A brez skrbi, tudi to bomo preživeli in uživali naprej,« je nadaljeval Daneu. Z ženo ravno včeraj praznovala 55. obletnico poroke.



Nato se je spomnil svojih športnih dosežkov in razkril nekaj zanimivosti iz časov, ko se je košarka igrala, kot pravi, zaradi veselja do športa. »Tedaj ni bilo telefonov, računalnikov in vseh možnih igračk, ki jih imajo zdaj mladi. Imeli smo žogo, igrišče in bilo je zastonj. Jaz sem šele po nekaj letih igranja za AŠK Olimpijo dobil prvi denar. Spomnim se, da smo imeli v reprezentanci dnevnico dva dolarja, za svetovno prvenstvo v Ljubljani pa smo dobili milijon in pol dinarjev.«
 

Košarko je treba igrati z glavo

Njegova najljubša spomina na športno pot sta zmagi nad ZDA na SP v Rio de Janeiru 1963 ter zmaga proti Real Madridu na zunanjem igrišču v Tivoliju. »Po tisti tekmi sem dobil ponudbo iz Španije; za tiste čase nepredstavljivo vsoto - 25.000 dolarjev. Nisem je mogel sprejeti, saj državi nista imeli podpisanega sporazuma, kar pomeni, da bi moral pobegniti v Madrid in za seboj pustiti vse, kar sem imel. Veste, sem pa bil zelo trmast in samosvoj. Soigralci in prijatelji mi še zdaj pravijo, da sem trmast na kvadrat,« je povedal Daneu.

Košarko ima še vedno zelo rad. Igral jo je njegov sin Jaka, zdaj jo igra vnuk Žiga. Mladim, nadebudnim košarkarjem sporoča: »Tako kot sem dejal Luki Dončiću, tudi ostalim pravim, da je treba v košarki uživati in se igrati z žogo ter nasprotniki. Hkrati moraš tekmeca spoštovati in mu čestitati za uspeh. Seveda je za slednje treba garati in se marsičemu odreči, vendar je zato nagrada toliko slajša. Pomembno je tudi obvladati žogo z obema rokama, predvsem pa je treba igrati košarko z glavo in ne toliko z mišicami.«



»Največja razlika med košarko, ki smo jo igrali pred petdesetimi leti in zdaj, je v improvizaciji. Zdaj veliko temelji na taktiki in uigravanju različnih variant v obrambi ali napadu. Nekoč nam je trener dal iztočnice, igralci pa smo se prilagodili obrambi tekmeca in sami izvedli akcijo. Trener ima zdaj bistveno bolj pomembno vlogo kot nekoč, še vedno pa mislim, da je igralec tisti, ki mora videti in razumeti položaj na igrišču in se prilagoditi. Zato pravim, da je treba košarko igrati z glavo.«
 

Jerry West, Kobe Bryant in Krešimir Ćosić

Tudi zato je zanimiv njegov izbor najboljših košarkarjev v zgodovini. Iz svojih časov je izpostavil tri – Jerryja Westa, Billa Russella in Oscarja Robertsona, proti katerim je tudi igral, iz lige NBA so mu pri srcu Kobe Bryant, Magic Johnson, Michael Jordan in LeBron James, iz nekdanje skupne države pa je na prvo mesto postavil Krešimirja Ćosića, takoj za njim Dalmatince, Tonija Kukoča, Dina Rađo in Dražena Petrovića, ter Dragana Kičanovića.

Tako kot je Ivo Daneu razkril svoje najljubše trenutke v karieri in življenju – tu je izpostavil rojstva svojih sinov Klemna in Jake, vnukov Jureta in Žige ter vnukinje Brine, je tudi Fiba v svojem 55 minutnem dokumentarnem filmu izbrala najboljše trenutke v zgodovini svetovnih prvenstev.

Za najboljšo tekmo svetovnih prvenstvih je proglasila finale leta 2002 med Srbijo in Črno goro ter Argentino, za najboljšo selekcijo na SP so izbrali reprezentanco ZDA iz 2014 (Curry, Thompson, Rose, DeRozan, Irving, Cousins, Harden, Davis, Drummond ...), imenovanje najboljšega igralca, pa, kot pravi tudi Ivo Daneu, ni možno, saj različnih obdobij v košarki med sabo ni mogoče primerjati.