Uvrstitev na olimpijske igre bi bila pika na i

Medtem ko je ves svet ujetnik epidemije koronavirusa in v skrbeh, je pri Vidmarjevih v Sostrem pri Ljubljani razpoloženje v teh dneh povsem drugačno. Evropski košarkarski prvak iz Istanbula leta 2017 Gašper Vidmar in njegova srčna izbranka Katarina sta minuli četrtek prvič postala starša. Zdaj so trije, pridružila se jima Elena.

Ponosni očka, ki je pod košema strah in trepet še za tako močne tekmece, se je raznežil. »Po meni je: postavna, 4760 gramov je imela,« je bil prijazen silak, ki se je z družino ugnezdil kar v gnezdu, v katerem je odraščal. Bližina novopečenih starih staršev, dedka Toneta, sicer nekoč košarkarja Slovana in Olimpije, babice Veronike in brata Mihe, mu bo še kako prav prišla.

»Doma je najlepše, še posebej zdaj, ko nas je več. Pomoč staršev mi bo prišla zelo prav,« je bil iskriv Gašper, ki je tudi soprogo Katarino ujel v domačem okolju v Sostrem.

Dve sezoni in dve lovoriki

Še na začetku meseca je imel Vidmar status meščana Benetk, kjer ima službo še nekaj mesecev. Od leta 2018 je namreč član italijanskega prvaka Reyer Venezia, s katerim je letos osvojil pokalno lovoriko. V polfinalu je izločil evroligaški Milan, v finalu Brindisi. Benečanom, ki domujejo v celinskem predelu v Mestrah, gre slabše v prvenstvu.

»Na sedmem mestu smo bili pred prekinitvijo, ampak v izločilne dvoboje bi šlo osem najboljših. Za najboljšega je vseeno, ali je prvi ali osmi,« malo zares, malo pa za šalo pravi Vidmar, ki je še pravočasno ušel popolni izolaciji, potem ko so Benetke veljale za enega od najbolj okuženih okolij v tem delu Italije z virusom sars-cov-2.



»Zadnje tekme smo igrali pred praznimi tribunami. A že prej so nas vzorno obveščali, kakšne so razmere in kako naj se vedemo. Bili smo že v delni izolaciji. Ko so nas poslali domov, še nismo vedeli, da bo že konec sezone,« je kratko in jedrnato opravil s »koronavirusom« res redko nejevoljni orjak. Tudi ko je beseda nanesla na prihodnost, bodisi klubsko bodisi reprezentančno, je brez zadržkov razkrival načrte. Prva je še negotova.

»Pogodba s klubom mi bo potekla poleti. Ne bi imel nič proti, če bi mi jo ponudili še za eno sezono. A še veliko stvari visi v zraku, zaradi zdajšnjih razmer je veliko vprašanj in neznank,« je povedal o »službi« 32-letni Ljubljančan, o – za slovenske navijače – pomembnejšem konjičku v obliki reprezentance, od katere se je zaradi zdravstvenih težav s koleni potihem že poslovil, pa: »Olimpijske igre so izziv, ki se mu je težko upreti.«

Poleti bo vedel, koliko še zmore

»Z veseljem bi igral,« je potrdil vrnitev v reprezentančni dres, če ga bo novi selektor povabil na kvalifikacijski turnir. Z manjšo opombo.

»Najprej moram videti, kako se bodo odzvala kolena. Dobro je, da imam zdaj veliko časa za osvežitev. Vadim doma, a pogrešam igro, navijače, borbo s tekmeci, tedaj se tudi kolena drugače odzivajo. Poleti, ko se bom vrnil v ritem napornejših treningov, bom bolje vedel, pri čem sem,« je zelo motiviran in previden hkrati eden od nespornih junakov šampionskega slavja v Turčiji, kjer je začel svojo že trinajstletno profesionalno kariero. Vmes je bil kot posojeni igralec le eno sezono (2009/10) v Sloveniji pri Olimpiji, pred prihodom v Italijo pa je bil ves čas član turških klubov – Fenerbahčeja Bešiktaša, Darušafake, Banvita.

Preložitev olimpijskih iger in s tem tudi kvalifikacijskega turnirja bo bržkone šla na roke tudi reprezentanci, ki se bo lahko preobrazila in bo šla še bolj izkušena ter zrela novim izzivom naproti z novim selektorjem.

»Rado Trifunović je imel res veliko smole. Ni imel na voljo vseh igralcev, težko nalogo je imel,« o bivšem selektorju ni imel slabega mnenja, a novi in morda z uglednejšim strokovnim poreklom bi dvignil apetite vsem, od igralcev do navijačev.

»Na vsak način bi bila uvrstitev na OI pika na i kariere,« je sklenil.