Turški meči nad slovenskimi vratovi

Ljubljana – Ironija je popolna: 17. september je Košarkarska zveza Slovenije razglasila za praznik slovenske košarke, da bi počastila obletnico osvojitve naslova evropskih prvakov. Toda že prvi jubilej se lahko sprevrže v pogreb reprezentance, če bo po petih porazih v sedmih tekmah kvalifikacij za SP 2019 klonila še drevi ob 20. uri v Stožicah. Meč pa držijo v rokah Turki, ki so pred okroglim letom občudovali Slovence v Istanbulu.

Košarkarski mundial je nazadnje minil brez Slovenije leta 2002, ko se je v Indianapolisu potegovalo za kolajne 16 izbranih vrst, le pet iz Evrope. Prihodnje leto bo na Kitajskem prvič igralo kar 32 moštev, 12 s stare celine, a med njimi bržkone ne bo zasedbe, ki bo še tri leta hranila šampionski pokal z lanskega eurobasketa v svoji vitrini. Prvič po SP v ZDA namreč Mednarodna zveza FIBA ni predvidela posebnih vabil za velikane, ki so obtičali v kvalifikacijah. Leta 2006 so se z »wild cardom« prebili med elito Italija, Portoriko, Turčija ter takrat še skupna zasedba Srbije in Črne gore, štiri leta pozneje Nemčija, Libanon, Litva in Rusija, leta 2014 Turčija, Grčija, Brazilija in Finska. Tokrat si bodo vse reprezentance morale priigrati vozovnice na igrišču, saj so računali, da ob tolikšni množici udeležencev SP popravek kvalifikacij niti ne bo potreben.
 

Turki lani boljši

Sloveniji bi vendarle prišel zelo prav, saj po zaporednih porazih z Belorusijo, Španijo, Črno goro in Latvijo visi na zelo tanki niti, njen peti tekmec pa je vreden vsega spoštovanja. Turki so po 14. mestu na lanskem EP zbrali zelo kakovostno zasedbo za kvalifikacije, v junijskem in septembrskem ciklu pa so jo okrepili še Cedi Osman (Cleveland), Ersan Ilyasova (Milwaukee) in Furkan Korkmaz (Philadelphia) iz lige NBA ter kot novi naturaliziranec organizator igre Scottie Wilbekin (Maccabi), lani v dresu Darušafake MVP finala evropskega pokala. Ob petkovi zmagi nad Črno goro z 79:69 so bili najučinkovitejši Osman (18), Ilyasova (17) in Bešiktašev center Semih Erden (16).

»Po moji oceni imajo Turki poleg Hrvaške eno najboljših zasedb v četrtem ciklu kvalifikacij za SP. In za razliko od naših sosedov že mesec dni vadijo skupaj. Igrajo zelo nadzorovano košarko in veliko dajejo na individualne sposobnosti svojih asov, ki jih ne primanjkuje. Po robu se jim moramo postaviti s hitrim tranzicijskim slogom, s šprinti gor in dol, ne smemo dovoliti, da bi nas upočasnili in uspavali,« opozarja slovenski selektor Rado Trifunović, ki se spomni, kako so Turki tik pred lanskim EP premagali poznejše evropske prvake s 86:84 na turnirju v Tel Avivu. Drevišnja tekma bo imela precej večjo težo, saj bi lahko Slovenija dokončno izpadla iz boja za SP.
 

Kaj pa igra v obrambi?

»Teorija nas še ohranja v igri za SP, toda v Stožicah moramo zmagati. Igrati moramo podobno kot v Latviji, le bolj zbrano v prelomnih trenutkih, kar je povezano s kilometrino. Mladi košarkarji so prinesli drugačen, še bolj živahen slog igre, v zadnjih minutah pa jim zmanjka nekaj izkušenj, da bi se lahko pod adrenalinom izognili napakam. Videli smo, kako sta pri Latviji v zadnji četrtini vzela vajeti v roke rutinerja Strelnieks in Timma ter pripeljala stvari do konca. Zato tokrat ne smemo pričakati končnice tekme z izenačenim izhodiščem,« ocenjuje Trifunović, ki bo drevi bržkone namenil priložnost Blažu Mahkovicu in Juriju Macuri, zunaj dvanajsterice pa pustil Aljaža Bratca, Gregorja Glasa in vnovič Urbana Durnika. Hitra igra bi kajpada zahtevala tudi boljšo obrambo, saj Slovenija prejema največ točk (82,4) med 24 udeleženci drugega kroga evropskih kvalifikacij, napad (79,7) pa jo uvršča na 8. mesto.

V Rigi je bil najučinkovitejši Slovenec Luka Rupnik, ki se zaveda težavnosti razmer. »Res je, a tudi po četrtem zaporednem porazu nam ni popustila tekmovalna morala. Vemo, da smo se vedno borili do zadnje sekunde in da smo tudi v močno spremenjeni zasedbi vzpostavili dovolj dobro kemijo, da bi lahko presenetili Turčijo. Pet kol pred koncem kvalifikacij ne moremo računati, kolikšne možnosti imamo, zato razmišljamo le o naslednji tekmi in ne razmišljamo o vdaji, predvsem upamo na dober strelski dan. Res pa je, da čutimo vse večji pritisk, saj si skoraj ne smemo več privoščiti poraza,« razmišlja dirigent španske Fuenlabrade, ki je pred letom dni spremljal EP prek televizijskega zaslona. »Finale sem gledal v nekem v lokalu v Madridu in navijal za Slovenijo,« se spominja.