Slovo desetletja, slovo zlatega košarkarskega kapetana

Goran Dragić ni niti prvi niti zadnji slovenski košarkar, ki je končal reprezentančno (in klubsko) kariero, je pa naš edini kapetan, ki se poslavlja z nazivom evropskega prvaka. In eden redkih, ki lahko v (geografsko) majhno Slovenijo pripelje imena, kot so Steve Nash, Nikola Jokić, Luis Scola, Dejan Bodiroga, Dirk Nowitzki, Chris Bosh, Igor Kokoškov …

Slovenski kapetan. Zlati kapetan

»O, kapetan, moj kapetan,« je septembra leta 2017 odmevalo iz več tisoč grl, ki so ob vrnitvi iz Istanbula doma pričakala evropske košarkarske prvake. Goran Dragić je kasneje večkrat dejal, da je na prvenstvo odšel z misijo – dobiti zlato medaljo.

Vodja na igrišču in vodja v slačilnici, ki so ga spoštovali tako njegovi soigralci v reprezentanci in klubih, v katerih je igral, kot  trenerji in njihovi pomočniki, je misijo opravil z odliko. Slovenijo, od zmeraj košarkarsko velesilo, ki ji je dotlej kljub izjemnim posameznikom na igrišču zmanjkovalo (tudi) sreče, je zajela evforija, ki je mnogim ostala v spominu do danes.

38-letni, 191 centimetrov visoki organizator igre in branilec, ki je poklicno košarkarsko kariero začel kot 17-letnik leta 2003 v drugi slovenski košarkarski ligi pri ljubljanski Iliriji, je po podatkih Košarkarske zveze Slovenije na uradnih tekmah za slovensko reprezentanco zbral 1095 točk, na vseh skupaj pa 1760, a to je gola statistika.

Luka Dončić je ob Dragićevi napovedi slovesa lani v nekaj besedah namreč povzel tisto, kar je morda še večja Dragićeva zapuščina: »Naučil me je ogromno, tudi kako biti vodja ekipe na parketu in zunaj njega.«

Dragića neizmerno spoštuje tako strokovna kot splošna javnost, kar je pri nas precej redko – poenotenje pri veličini nekoga kot človeka (in športnika). Številni bi si ga želeli videti v slovenski košarki kot trenerja, morda selektorja, a je pred kratkim v podkastu za N1 dejal, da se v Sloveniji ne vidi – ker so tu ljudje, ki jim ni mar za košarko.

Z Matejem Avanzom sta predstavila podrobnosti poslovilne tekme Gorana Dragića. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Leta 2017 so se na »tisti misiji« poravnali planeti, Igor Kokoškov je iz košarkarjev potegnil vse, kar se je potegniti dalo, in še danes gredo človeku kocine pokonci ob ogledu posnetka, ko poškodovani kapetan, ki so ga v finalu napadli hudi mišični krči, na soigralce vpije, naj dvignejo glavo in gredo na parket po naslov evropskih prvakov. »To je finale! Igramo finale EP in vodimo dve piki! Vodimo in sklanjamo glave?!« je Goran Dragić vpil na soigralce.

Malokdaj, morda nazadnje v nogometu in odbojki, je kakšno slovensko moštvo tako strnilo vrste. Vodja stvari pač postavi na svoje mesto. V sporočilu za javnost, v katerem je napovedal slovo od poklicne košarke, se je med drugim zahvalil tudi novinarjem, ki so spremljali in dokumentirali njegovo kariero, in izrazil upanje, da je bil do njih vedno spoštljiv.

Ko je po osvojitvi naslova evropskih prvakov kolegica Vesna Milek čakala nanj za intervju za Sobotno prilogo, je zapisala: »Čakali smo ga pred barom v Šiški, prvaka, kapetana, ki je našo reprezentanco zmagovito popeljal do prvega svetega grala za Slovenijo. Izstopil je iz avta, se nam približal z nasmehom in stisnil roko tako, kot da si edina oseba, ki jo je danes srečal. Tisto, kar gane, sta skromnost, ki ni zaigrana, in sila v njegovih očeh, zaradi katere verjameš, da misli resno vsako besedo, in zaradi katere bi mu sledil do konca in naprej. V roki je imel prvo hrano tisti dan, sendvič, ki ga ni mogel pojesti do konca.«

Goran Dragić po finalni tekmi evropskega prvenstva v Turčiji. FOTO: Blaž Samec/Delo

Noč zmaja

Lanska napoved Gorana Dragića, da se poslavlja od profesionalne košarke, ni bila kakšno hudo presenečenje, le redki pa so slutili, da se bo poslovil na takšnem nivoju. Z Nočjo zmaja, za katero je Stožice razprodal v rekordnih nekaj minutah. Dvodnevni spektakel se je začel že v petek z dobrodelno gala večerjo, na kateri sta kapetana Goran Dragić in Luka Dončić izbrala ekipi, ki se bosta pomerili na današnji osrednji ekshibicijski tekmi košarkarskih zvezdnikov.

Dragić, fant iz Kosez, ob čigar imenu se pogosto pojavlja pridevnik »skromen«, ni nikoli pozabil, iz kakšnega okolja prihaja. Delavskega, v najboljšem pomenu te besede. Zgradil je igrišča in organiziral kamp, v katerem se je morda že skalil novi zlati kapetan.

Današnja poslovilna tekma ima tudi dobrodelno noto – sredstva za projekt Botrstvo se bodo do novembra zbirala prek sms sporočil na številki 1919 (GOGI5 ali GOGI10). Denar bo namenjen mladim slovenskim športnikom iz socialno ogroženih družin.

Goran Dragić, katerega idol je Dražen Petrović, je pred košarkarskim spektaklom dejal, da je ponosen na to, koliko domačih in tujih športnih imen se je odzvalo njegovemu povabilu, in da to »dokazuje, da šport združuje, saj so vezi, ki smo jih spletli med kariero, res trdne«.