Miami – Gre za mesto, kjer se ameriška »bela« kultura oziroma vsa njena pestrost sreča z raznolikostjo afriškoameriških, hispanskih, kreolskih in številnih azijskih kultur, skupaj pa sobivajo razmeroma mirno. Tokrat je svoje v tem multikulturnem mestu rekla še Slovenija, bržkone ena najbolj zapriseženih navijaških dežel, katere predstavniki so pripravljeni preleteti ocean, da bi videli igrati moštvi, za kateri drugače sploh ne stiskajo pesti. Med 2000 Slovenci ni bilo niti enega pravovernega navijača Miamija ali Dallasa, prav vsi po vrsti pa so navijali za Gorana Dragića in Luko Dončića. In osupnili športno javnost! Navzočnost slovenskih navijačev v Miamiju v športnih medijih lepo odmeva in budi simpatije.



In ta sentiment brezpogojne navijaške podpore, ki bi se je veljalo držati tudi, kadar slovenskim moštvom in športnikom ne gre najbolje, je v Miamiju osvežujoč. Navijači Heata so izjemno kritični in zahtevni. Tako na tribunah kot na spletu. Kadar moštvu tekmovalno ne gre najbolje, takoj zahtevajo zamenjave in prodaje igralcev. Tako so domači navijači in številno osebje v areni American Airlines na invazijo zelenih bitij iz Evrope gledali pretežno odobravajoče, vsi skupaj so se strinjali, da so takšni navijaški večeri nekaj posebnega. Kdo bi bolj cenil norost kot Američani.

Košarkarski navijači ne pozabljajo

Če smo se, ko smo leteli proti Miamiju, še spraševali, za koga bodo Slovenci pravzaprav navijali, je to hitro postalo jasno, ko so se v torek in sredo začeli zbirati v lokalu Rakija Lounge na Miami Beachu. V edinem lokalu na celi Južni Floridi, kjer je mogoče kupiti in popiti žganje, sem tako od Slovencev skušala izvedeti predvsem, ali se vendarle nagibajo h kateremu od »naših fantov«. »Navijamo za Gogija, ker Gogi je bil kapetan evropskih prvakov, on je tisti, ki je reprezentanco potegnil naprej, zasluži si, da je na prvem mestu. Slovenci zelo hitro radi pozabimo take stvari. Mi nismo pozabili,« je dejal Falko iz Novega mesta, ki je v Miami priletel v družbi dveh prijateljev.



In merjenje utripa med Slovenci je pokazalo nekaj podobnega. Uspeh privoščijo obema, nobenega od igralcev nimajo rajši. Če se že morajo odločiti, pa bi zmago bolj privoščili Goranu, kapetanu z velikim K, in Vročici, ki se bori za končnico, medtem ko ima mladenič še dovolj časa za dokazovanje. »Naslednjih 20 let je Dončićevih, zmago pa bi bolj privoščil Dragiću« je svoj pragmatičen pogled strnil 26-letni Miha, ki si je sicer na glavo poveznil čepico Dallasa. Lastnik Rakija Lounge Vesko Majstorović iz Herceg Novega je sicer navijač svoje domače Vročice, a si je v zadnjih mesecih premislil in začel navijati za Dallas. »Zaradi Dončiča. Mislim, da je on naslednji Dražen Petrović.« Številke, številni dvojni in trojni dvojčki, so tiste, zaradi katerih mnogi Slovenci ponosno nosijo modro majico s številko 77.

Praktičnost, romantika in nostalgija

Rajanju Slovencev v Miamiju je tako nekaj nesporno manjkalo: brezumna navijaška strast. A na površje je prišla pregovorna slovenska praktičnost. Če smo še pred leti verjeli, da se nas na velikih tekmovanjih drži smola in da našega tekmovalnega duha vedno zaduši prekletstvo malega naroda, se nam tokrat ni bilo treba bati ničesar. Končno smo prišli navijat v takšne okoliščine, da ne moremo izgubiti.



Jasno je, da sta slovenske navijače v Miami pripeljali predvsem dve zadevi: romantika in nostalgija. Romantičen pogled na spopad med očetom in sinom, med učiteljem in učencem, med izkušnjami in mladostjo. Pa nostalgija. Čutiti je bilo, da so Slovenci na še eno dolgo športno pot odromali s še svežimi spomini na Istanbul 2017, kjer so zares doživeli spektakel, ki sta jim ga zrežirala oba košarkaška virtuoza. Med bolj zanimivimi zgodbami je gotovo zgodba Jožeta in Jožice, ki sta obredla velik del Evrope v zasledovanju slovenskih športnih pravljic. Soproga pa se je tokrat odločila, da svojega partnerja s potovanjem v ZDA (med drugim tudi na Bahame) ter vstopnico za tekmo preseneti za njegov 60. rojstni dan.

Občutek za navijaško avanturo

Slovencev v okolici Arene pred tekmo ni bilo težko odkriti, četudi je središče mesta tipično ameriško na način, da je v njem na ulicah in cestah veliko prostora, javni prostori za druženje pa so umaknjeni z najbolj nevralgičnih točk v nakupovalne centre, kjer so spojeni s komercialno ponudbo, kar Slovencev zanesljivo ni navdušilo. »Tu ti skušajo na vsakem koraku izpuliti dolar,« je opazil 29-letni Jernej.



Ko sem Slovence skušala odkriti že dan pred tekmo, mi je bilo jasno le eno: najti moram le enega in izvedela bom, kje so ostali. In zagotovo se bodo držali skupaj kot v grozdu. Globlji smisel in namen potovanja v ZDA, kjer navijaš za dva Slovenca, ki se merita med sabo, je gotovo demonstracija slovenstva pred očmi tuje javnosti. Slovenci tega nikoli niso znali dobro skrivati: da so radi opaženi, da radi veljajo za zveste navijače, da se veselijo športnih uspehov svojih. In da enostavno uživajo, toliko bolj kot pripadniki nove in za nameček še majhne države, kadar Slovenija premaga velesile.



Naši rojaki so zavzeli majhen trg in bližnje bare nakupovalnega centra Bayside, kjer so se zbirali vse dolgo popoldne pred tekmo. Natakarji v bližnjem lokalu Starbucks so se mučili s pisanjem slovenskih imen na papirnate kavne lončke, Slovenci pa so se medtem začeli vklapljati med domače navijače, ki imajo prav tako navado, da tekmovalni dan začnejo s sprehodom skozi nakupovalni center, kosilom, izkazovanjem svoje pripadnosti moštvu. »Je tukaj vendar vsa Slovenija?« so se radovedno hihitali trije najstniki, medtem ko so stali v dolgi vrsti, da naročijo svoje kavne napitke za pet dolarjev. Med ameriškim in evropskim navijaštvom je kar nekaj razlik: prvi se pred in med tekmami predvsem prehranjujejo, medtem ko Evropejci poiščemo najcenejši vir alkohola, kar je v Miamiju kar zahteven podvig.



Predvsem pa navijači Miamija seveda niso vajeni, da bi njihovo Vročico kdo podpiral v svetlo zelenih barvah. Vajeni niso niti tega, da bi prihajali na tekme v organiziranih skupinah. Tu in tam je bilo videti kakšno niti ne pretirano glasno skupino domačih navijačev, večinoma pa tekme obiskujejo pari in družine. Zato je bil sprevod 2000 Slovencev do 300 metrov oddaljene arene, kamor so se začeli valiti že kakšno uro in pol pred tekmo, vsekakor svojevrsten prizor v mestu, kjer na avenijah kraljujejo veliki avtomobili in osamljeni pešci. Slovenci v Miami in individualistično Ameriko niso prinesli le svojega občutka za čezoceansko navijaško avanturo, pač pa tudi občutek za skupnost, za formiranje enotnosti, za kolektivistični, povezani duh, za družbo namesto individualnosti.

Zmaj bruhnil ogenj

Bil je zelo poseben in lep večer. Začela ga je akcija Vročice, v kateri je kot »point guard« pobudo prevzel Goran Dragić, ki ga je nemudoma pokril Luka Dončić. Goran je slednjega spretno preigral in namenil visoko podajo visokemu »forwardu« Derricku Jonesu Jr., ki je s čudovitim zabijanjem nakazal, da je Heat svojo taktiko za ta večer dobro premislil. Tekme je bila posebna za vse, ne le za slovensko zadevo, nedvomno tudi za Heat. Goran Dragić je namreč prvič po decembrski operaciji kolena spet zaigral v prvi postavi. Za nameček je prvič po dolgem času v prvi postavi skupaj z Dragićem zaigral izvrstni Dion Waiters, ki je po zahtevni operaciji gležnja izpustil celotno lansko sezono, z Dragićem pa sta znana po navdihujoči medsebojni kemiji. Je trener Eric Spoelstra karte tako premešal tudi zato, da bi nagradil številno slovensko občinstvo? Morda. A slovenski publiki je morda ušlo, da je Dragić izvrstno igral in še bolje zadeval na tekmah ves mesec marec, četudi je v igro vstopal s klopi. Zmaj je sinoči dokončno dokazal, da je po operaciji spet nared in vreden trenerjevega zaupanja. Tega niso spregledali niti domači navijači, ki dobro vedo, da je Dragić med ključnimi orožji Vročice in eden njenih najbolj zanesljivih mož. Ko sem se sredi noči po tekmi vračala v svojo sosesko, sem klepetala z Davidom, voznikom Uberja. »Heat ima izjemne igralce, tako starejše kot mlade, neprestano rastejo in čez sezono ali dve bodo vrhunsko moštvo. Druga postava je enako kvalitetna kot prva. Manjka jim le pravi nosilec igre, mož, na katerega se lahko zanesejo, ko je najbolj napeto.« Zaspala sem z mislijo na ogenj, vkovan tako v ime Vročice kot v Goranov ameriški vzdevek. In kot da bi se v kratki noči s četrtka na petek zares zganila zemeljska vroča sredica, sem zjutraj še motnih oči strmela v namigovanja na družbenih omrežjih in v ameriških športnih publikacijah, da bi zmajev nastop proti Dončiću utegnil premamiti prav Maverickse, kamor bi se Dragićev tip igralca odlično vklopil. To bi bila za Heat velika izguba, Dragić s svojo izkušenostjo, stabilnostjo in energičnostjo deluje kot igralec, ki je najbližji temu, kar jim manjka.



Če je bil Dragić absolutni nosilec igre slovenske reprezentance, njen 100-odstotno zanesljivi člen, zakaj mu tega ne priznavajo popolnoma v Miamiju, četudi s predstavami neprestano dokazuje svojo trdnost? Jasno je: slovenska podpora s tribun. Goran Dragić je v četrtek zvečer pokazal, da je izjemno čustven tip igralca, ki mu aktivna podpora ogromno pomeni in pomaga razpreti zmajeva krila. Da je temu tako, je po eni najboljših predstav svoje kariere, med katero je zabeležil drugi trojni dvojček v karieri (prvega je aprila 2011 priigral Houston Rockets), priznal tudi sam. »Ko smo bili v Istanbulu, so nas navijači ponesli do zlate kolajne. Tako da: hvala jim. Rad bi se jim zahvalil in upam, da so uživali. Res cenim, da so kupili karte in prileteli tako daleč. Vedno se počutim, da moram narediti šov za svoje navijače v Miamiju, to je moj poklic. A tokrat sem res dal od sebe 120 odstotkov, ker je bilo vzdušje tako dobro. Po koncu me sicer vse boli, a bilo je vredno,« je sijal v soju novinarskih kamer. To je opazil tudi njegov trener Erik Spoelstra, ki ga je Gogijeva predstava spomnila na te, ki jih je videl, ko ga je obiskal v Ljubljani. »Pred svojimi navijači enostavno postane ves električen.«

Istanbulski sindrom v Miamiju

Vsekakor so Slovenci na tribunah bučno pozdravljali akcije obeh, tako Dragića kot Dončića, ki sta oba odigrala odlični predstavi in bila najboljša strelca svojih ekip. Velikokrat sta se spopadla neposredno, ena na ena, jasno je bilo, da se zavedata, kaj želi publika, ki ju je prišla gledat. In če je Goran spet zacvetel, je bil za Luko četrtkov večer le še eden v seriji uspešnih, v katerem je spet zabeležil vrhunsko statistiko in navdušil s svojo inteligentno igro. A navzočnost domačih navijačev ga ni spodbudila tako kot Gorana, kar je priznal tudi sam: »Iskreno povedano, prvič v življenju sem bil živčen pred tekmo. Vsekakor je bil zelo poseben večer, tribune polne Slovencev. Igrati proti Goranu prvič v življenju je zelo drugače.« Tako imamo navijači, vse kaže, opraviti z dvema izjemno čustvenima igralcema, ki pa sta svoja čustva izrazila drugače, eden z eksplozijo, drugi z nekoliko bolj spoštljivo igro. Morda pa bi se Dončić počutil bolj tekmovalnega, če bi vedel, da je njegova vloga slediti številki ena, svojemu vzorniku, ne pa tekmovati proti njemu? Kdo bi vedel. A če je temu res tako, lahko rečemo, da se je v Miamiju sinoči zgodil »istanbulski sindrom«. Dončić velja za neustrašnega igralca, ki se je spoštljivo, a brez strahu že soočil z LeBronom Jamesom in Stephenom Curryjem, vendarle pa očitno obstaja igralec, ob katerem se mu šibijo kolena.



Če so slovenski navijači v Miami prišli po nostalgijo, so jo nedvomno dobili, saj so podobnosti med tekmovanjem na evropskem prvenstvu in sinočnjo tekmo številne: pobudo je kot pravi vodja prevzel Dragić, v tekmo pa je vložil vse, tudi fizično zdravje. »Nisem še 100-odstotno tam, še zmeraj imam probleme, mišica še ni dovolj močna, kakšen dan je bolje, drugič slabše, a športniki, ki so prestali to operacijo, vsi pravijo, da potrebuješ samo čas. Pred mano je pomembno poletje, ko bom delal na rehabilitaciji, da si vrnem moč v nogo, potem bo vse bolje,« je zaupal slovenskim novinarjem v slačilnici. Zdravje in potrpljenje je zaželel tudi Dončiću, ki mu kljub izvrstnim individualnim predstavam v prvi sezoni v NBA moštva ni uspelo popeljati v končnico.



Tekma je bila zgodovinska v še enem pogledu. Zadnjič sta se med sabo merila dva ikonična velikana lige in prvaka generacije: ljubljenec domačega občinstva Dwyane Wade (ne glede na invazijo Slovencev je številka 3 še vedno najbolj priljubljen navijaški dres) in najboljši nemški košarkar Dirk Nowitzki, ob katerem se ima v njegovi zadnji sezoni priložnost učiti Luka Dončić, ki mu pripada naslednjih 20 let, se strinja tudi moj voznik Uberja David, sicer goreči navijač Vročice. Tako Wade kot Nowitzki veljata za prvovrstna človeka in zdi se, da je človeška veličina tista, ki je napolnila tudi letala za Miami. Sinoči ni zmagala Slovenija, zmagale so dobre zgodbe, v katerih je veliko zgodovine in transcendence. In v katerih vedno zmagajo človeški karakterji, ki v ključnih trenutkih pokažejo svoje prave barve. Ko se na igrišču kosata belo-rdeča in modra, je videti, da na koncu vedno zmaga zeleno-belo-modra.