Prerevni in prešibki za ligo ABA

Zadnje letošnje dejanje košarkarske lige ABA je razkrilo, zakaj pred 18 leti ustanovitev jadranske lige, iz katere se je nato razvilo največje regionalno klubsko tekmovanje, ni pri vseh ljubiteljih in poznavalcih košarke vzbudila odobravanja. Pomislekov je bilo veliko, res pa je, da so bili globoko v senci argumentov podjetnih ustanoviteljev, kako nujno je to tekmovanje in da bo prineslo zgolj koristi: košarkarske, človeške, kapitalske in tudi politične. Združevanje sprtih oziroma mantra, da je šport najboljši povezovalec skreganih, je bila ob športnih razlogih vendarle prva parola slovenskih združevalcev košarkarske Jugoslavije. Kaj­pak s prepričevanjem, da bo slovenska košarka postala paradni konj male države na »jugo prostoru«, skratka, povezovalka vsega najboljšega. Ki da bo znala unovčiti vse svoje začetne prednosti.

Dogodkov v beograjskem hramu košarke, dvorani Pionir, ni bilo mogoče prezreti. Na najbolj krut način so razkrili, kam pelje regionalno tekmovanje, kdo (že) vodi igro in narekuje njen ritem. Pravzaprav so na najboljši način pritrdili kritikom oziroma nasprotnikom lige, ki je vse manj športna in vse bolj oblikovana po merilih različnih lobijev, predvsem menedžerskih in ne nazadnje tudi političnih v spregi s kriminalom. Spet se obujajo tudi nacionalistične težnje. Kot da bi želeli, da uide zli duh iz steklenice.



Tudi iz športnega zornega kota je vrnitev v evroligo za slovenski klub bržkone nedosegljiv sen. Težko bi bilo za vse klubske grehe in nazadovanje okriviti posebnosti in ustroj tekmovanja, ki je z leti doživljalo nujne evolucijske preobrazbe in je vsekakor ponujalo dovolj izzivov ter podlago za boljši razvoj. Toda prav poglavje o slovenskih klubih razkriva veliko bedo. Olimpija, ki je bila med ustanovnimi klubi, je letos prvič izpadla iz elit­ne skupine, neambiciozna Krka je bolj ali manj ves čas na meji izpada in predvsem nima omembe vrednega pozitivnega učinka na svoje okolje ali slovensko košarko. Je regionalno tekmovanje, za katero je dvigovala palec večina stroke, češ da je imenitno za razvoj in uveljavljanje igralcev, vzgojilo Luko Dončića, Gorana Dragića, Matjaža Smodiša, Boštjana Nachbarja, Sanija Bečirovića, Primoža Brezca, Gašperja Vidmarja ...?



Olimpija je bila vzor, in dokler je imela usposobljen in izkušen vodstveni kader, vpliv ter močno podporo lokalne in državne politike, je še lahko vzdrževala in narekovala tekmo z »ranjenimi« regionalnimi velikani. Ko so vzvode moči prevzeli beograjski »paše« in se je po vojni vzpostavila nova elita, se je začel njen pogrom. Pri čemer je imela eno ključnih vlog vendarle »vladavina prava«: Olimpija dobesedno plačuje za vse grehe na vseh ravneh. Medtem ko so njeni tekmeci iz elitne skupine bolj ali manj državni projekti, ki s kapitalom in njegovim izvorom nimajo težav.

Liga ABA v milejši obliki nakazuje, kaj bi lahko, in to s še hujšimi posledicami, prinesla regionalna nogometna liga. Žal in kruto, prej novo vojno kot kakršnokoli sprejemljivo obliko »bratstva, ljubezni in enotnosti«. Pa čeprav bi bili njeni glavni akterji tujci (Nebalkanci), tako kot so bili v beograjsko-podgoriškem košarkarskem finalu.