Bil je to dolg pogovor, toda Sani Bečirović (1981) je doživel toliko, da ob njegovih prigodah ure minevajo kot sekunde. Govoril je o sešiti koži z žico, odstranjevanju bakterije iz kolena in težkem povratku na igrišče. Pripovedoval je o psovkah, večerji in viskiju Željka Obradovića in o tem, kako zdaj pogreša pogovore in zbadanja s soigralci. Spominjal se je življenja v Iranu pa tudi tega, kako je sredi noči zraven igrišča pustil prižgan avtomobil, da mu je svetil med iskanjem izgubljene samozavesti. Fotografiral ga je Jure Eržen.



Sani Bečirović je bil najboljši mladi košarkar v Evropi. Kot najstnik je v evroligi dosegal več kot dvajset točk na tekmo. Bil je stroj za koše, njegova igra je bila lahkotna, po bleščečih igrah pri Olimpiji pa ga je takoj vzel zvezdniški Kinder iz Bologne. Meja je bila samo nebo, toda zaradi poškodb je pristal v peklu.



Živa resnica je, da bi mu zaradi vnetja kosti lahko celo odrezali nogo. Toda ko je bilo jasno, da bo obdržal obe nogi, je imel samo eno misel – spet igrati vrhunsko košarko. »Moje vodilo je, da lahko vedno vplivaš na svojo usodo, ne glede na to, kaj ti rečejo,« zatrjuje ob spominu na vse ure, dneve, tedne in mesece zdravniških pregledov, masaž, plavanja, fitnesa, teka, metanja na koš … »Bilo je hudičevo težko, vendar mi je uspelo.« In uspelo mu je daleč od polnih tribun, naslovnic in televizijskih ekranov, čeprav ta zgodba spada prav tja.



Zdravniki so rekli, da ima tako slaba kolena kot šestdesetletniki, vendar ga ni nič ustavilo. Prišel je nazaj in nosil dres Panathinaikosa, CSKA Moskve, Bologne, Milana, Benettona in leta 2007 celo osvojil evroligo.