Luka Dončić že ve, najprej jaz

Vsesplošna evforija v Sloveniji, ki jo je sprožil čudežni fant Luka Dončić v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, me ni pretirano presenetila. O fenomenu Dončić in o njegovih potencialih je bilo že veliko izrečenega ter zapisanega, tako da se tople vode ne da več izumljati. Me je pa zmotilo pretirano navijaštvo, zaradi katerega je vrhunec izključno statistika, ki v mnogočem izkrivlja resnico.

Statistika je fenomen ameriškega športa. Domala vse temelji na podatkih, ki so v veliki večini uporabni le za nekakšno celovito akademsko podobo, češ poglejte, kaj vse je treba vedeti, znati in uporabljati. V tem so Američani na sploh daleč pred vsemi in mojstri, saj z njihovo uporabo poveličujejo ali pomanjšuje dosežke posameznikov ali moštva. Ustvarjajo šampione ali pa manipulirajo.

Luka je že v prvih tekmah NBA prekosil statistiko iz evrolige. Kaj prekosil, kot da bi padel iz drugega planeta oziroma iz lige, kjer "jedo več žgancev". V povprečju dosega skoraj štiri točke več na tekmo, ima več skokov in podaj, slabši je le v odstotku zadetih metov za dve točki. Boljši je v trojkah (za skoraj 8 odstokov!?).

Paradoks, ni kaj. Najmočnejša liga na svetu je za našega "wonderboy" mačji kašelj. Pa je res? Lukovi podvigi govorijo o nečem, česar ni mogoče kar tako razumeti iz zornega kota povprečnega športnega poznavalca. Predvsem nekoga, ki ne loči ameriškega sistema tekmovanja od evropskega.

Razlika med NBA in evroligo je očitna. NBA je tričetrt sezone izdelek ki prodaja spektakel in zabavo (in je tudi za igralce stav lahko sila donosen posel), le v zadnji četrtini, v izločilnem delu, ima tudi maksimalen tekmovalni naboj. Toda takrat je ta tak, kot da bi elitne čete z najbolj natančno selekcijo "mišičnjakov in tehničarjev" naskakovale Iwo Jima. Podobno naravnan sistem tekmovanja je tudi NHL. Kar je po svoje razumljivo, najboljši v dobre pol leta ne zmorejo igrati na polno 80 ali več tekem. Obe sta iz mojega zornega kota do zaključnega dela sezone popolnojma negledljivi tekmovanji.



Evroliga ima ligaški sistem tekmovanja, ki tako rekoč od vsakega moštva, če ni tako odličen, da je lahko preračunljiv, zahteva, da je vsako tekmo tekmovalen ali vsaj poskuša biti. Ameriški in evropski sistem se razlikujeta tudi značajsko. V Evropi prevladuje moštveni duh, ki izpostavlja posameznika, v ZDA posamezniki izpostavljajo moštvo. Čeprva je mantra trenerjev vedno "team spirit". Na primer, evropski prvak Real je bil moštveni zmagovalec, Golden State je imel zmagovalne posameznike Kevina Duranta, Stephana Curryja, Klaya Thompsona ...

Na moštveni duh, kot si ga predstvaljajo Američani, se je Luka pripravil odlično. Tudi zaradi evroligaške izkušnje, ki mu je dala odlično podlago, da je lahko v bitkah različnih značajev in predvsem egoistov stopil v ospredje. Če je v Realovem dresu kdaj raje podal, kot metal na koš, si pri Dallasu ne sme privoščiti, da bi bil altruist. Dojel je, da slog "najprej Amerika" velja tudi na posamični ravni in pomeni najprej jaz. Ta preobrazba v individualca je morda največja Lukova zmaga v prvem mesecu NBA