Cedevita Olimpija je 28 odločilnih evropskih minut izgubila s 50:77, zdaj se mora osredočiti na ligo ABA.
Galerija
Simboličen prizor iz Pariza: gostitelji so pod vodstvom Isaie Cordiniera leteli po igrišču, Ljubljančani so se zaletavali med seboj. FOTO: Nanterre 92
Bili so v Parizu in med dvobojem z Nanterrom na trenutke delovali tako igrivo, kot da so na ogledu Eifflovega stolpa, Louvra ali Moulin Rougea. Po koncu tekme pa je bilo vzdušje med košarkarji Cedevite Olimpije podobno tistemu v Montmartru, Montparnassu ali Peru Lachaisu, kjer Francozi pokopavajo svoje slavne in manj slavne pokojnike. Njihova predstava po vodstvu s 37:13 in po izenačenju tudi s 65:52 je namreč v dobršni meri mejila na samomor.
»Ko vodiš s 24 točkami razlike, si sam sebi največja nevarnost, in to je bilo na koncu usodno za nas,« je po porazu, ki je za Ljubljančane pomenil konec upanja na napredovanje v drugi krog evropskega pokala, priznal branilec Ryan Boatright. Rezultat zadnjih 28 minut dvoboja je bil zares grozljiv: s 77:50 je bil uspešnejši Nanterre, neuradno predviden za zadnje mesto v skupini C, a slednjič edini, ki je v tej sezoni dvakrat premagal Cedevito Olimpijo. V Stožicah je gostitelje zasačil na levi nogi in s spuščenimi hlačami, na domačem parketu pa je izkoristil zgolj tisto, kar so mu tekmeci ponudili. In tega je bilo ogromno.
Vrtoglava nihanja so nasploh zaznamovala krstno sezono ljubljanskega moštva. Po treh zaporednih zmagah v evropskem pokalu so bili njegovi privrženci pripravljeni verjeti, da so otroške bolezni že zgodovina, nekako so prebavili tudi polom v Zadru (-38), po katerem je trener Slaven Rimac povzel, da nima stične točke z drugimi porazi, saj v Dalmaciji nihče ni bil pripravljen za igro. Pa je bil kdo nared za dan D v Franciji? Razpad sistema po imenitnem začetku pravi, da ne, moštvo se je sesulo tako po psihološki kot taktični in tehnični plati.
Kaj bi šele bilo v top 16?
Trhle temelje je imel že načrt, da bi kazalo z globinsko igro uveljaviti prednost v višini: centra Andrija Stipanović in Maik Zirbes sta skupaj dosegla 8 točk, Edo Murić, Marko Simonović in Mikael Hopkins, ki so opravljali naloge krilnega centra, so veliko večino košev dosegli z zunanjih položajev, in na koncu je bil z 22 točkami najučinkovitejši 183 cm visoki Boatright.
V prazno je odmevala tudi napoved potrebe po dobri igri v obrambi. Po obetavni uvodni četrtini, v kateri so Ljubljančani prejeli pičlih 11 točk, je šlo vse navzdol: Nanterre je v drugem delu tekme dosegel 21 točk, v tretjem 26 in v četrtem 32. Skupno torej 90, kar je bilo nedosegljivo za stožiško zasedbo, saj je na devetih evropskih tekmah zmogla največ 87 točk. »Rekord« je dosegla v obeh soočenjih s Francozi, ki so na prvi tekmi metali za tri točke le 5:22, v revanši pa 17:34, v drugem polčasu kar 13:20 (65-odstotno). Delno po svoji zaslugi, precej po tekmečevi.
In ker gre za edinega slovenskega zastopnika v Evropi, je zaskrbljujoč tudi trend domačih košarkarjev v moštvu, ki se bo moralo zdaj v celoti osredotočiti na ligo ABA (že v nedeljo ga čaka derbi s Krko), nato pa počasi tudi na domači pokal Spar in vključitev v državno prvenstvo, v katerem bodo lahko na vsaki tekmi igrali le po štirje tujci.
Iztržek Slovencev, če izvzamemo 15 točk Eda Murića (toliko kot na prejšnjih treh evropskih tekmah skupaj), je bil okrogla ničla. Mirko Mulalić, Martin Krampelj in Sašo Zagorac so vnovič presedeli vseh 40 minut, Olimpijin kapetan Jaka Blažič pa je v zadnjih dveh tekmah odpovedal na celi črti: ena točka v dvoboju z Brescio, ki se je vendarle končal z zmago, v Parizu met iz igre 0:6, najslabši statistični indeks (-4) med vsemi in ogromne težave pri spremljanju Isaie Cordiniera, ki je bil pobudnik Nanterrovega vstajenja.
Po vsem zapisanem si Ljubljančani niti niso zaslužili napredovanja. Vprašanje pa je tudi, kaj bi jim prineslo: v prejšnji dveh sezonah se je zagrebška Cedevita obakrat uvrstila v top 16 evropskega pokala, a ga obakrat končala z bero 0:6.
Komentarji