Ko olimpijske igre niso več zgolj sanje

Košarka ponuja nešteto izpeljank za različno visoke in vešče navdušence vseh starosti in ekipe z različnim številom igralcev. Na dva koša ali le enega, v dvoranah, na prostem in improviziranih igriščih z obroči nad domačo garažo ali na dvižnih stojalih za najmlajše, pa tudi številne družabne igre z meti na koš. V zadnjih letih doživlja največji razmah košarka 3x3, nekdanji »streetball«, ki bo prihodnje leto dočakala uresničitev gesla Z ulice na olimpijske igre. Za pot v Tokio so zelo resno v igri tudi slovenski »uličarji«, ki bi lahko doživeli, o čemer evropski prvaki v dvoranski košarki že dolgo sanjajo.

»Osnovno geslo je res mikavno, ampak stvar ni tako preprosta. Za uspešno igranje košarke 3x3 je namreč potrebna vrhunska uigranost, ob tem pa seveda tudi tehnična raznovrstnost posamez­nikov. Košarkarji in košarkarice brez natančnega meta ali statični velikani pri igri 3x3 niso kaj prida koristni. Nasploh so najboljša moštva, ki skupaj igrajo pet ali šest let, skoraj nepremag­ljiva, tudi največji asi dvoranske košarke bi potrebovali kar nekaj časa za privajanje. Po veljavnih mednarodnih pravilih bi lahko eno moštvo privabilo Kevina Duranta in LeBrona Jamesa, a bi ob sebi morala imeti še dva košarkarja z visokim rankingom na nacionalni lestvici, ki si ga prislužiš na turnirjih, evropskih igrah ali na svetovnem prvenstvu 3x3. Teoretično pa so pravljične zgodbe res mogoče. Že 18. maja bo v Ajdovščini prvi od petih kvalifikacijskih turnirjev državnega prvenstva za moške, ženske, mlajše kategorije obeh spolov in tudi popolne rekreativce, 16. avgusta pa finale v Ljubljani, kar lahko koga opogumi, da izzove najboljše v Sloveniji,« pojasni Matic Vidic, selektor reprezentance 3x3 in tekmovalni vodja DP, ki bo letos že šestnajstič po vrsti in je najstarejše na svetu v tej panogi.

Slovenija že vrsto let spada med velesile košarke 3x3, z mednarodnimi uspehi moštev Pirana, Ljubljane in Kran­ja pri moških zaseda tretje mesto (pri ženskah 38.) za Srbijo in Rusijo na svetovni lestvici, za katero štejejo dosežki na devetih elitnih turnirjih zadnjih 12 mesecev. Toda to ji še ne zagotavlja vozovnice za OI, na katerih bo tekmovalo po osem moških in ženskih ekip, saj je sistem uvrščanja dokaj zapleten. Poleg gostiteljice iger Japonske si bodo do 1. novembra neposredno pot zagotovile še tri najboljše moške zasedbe s svetovne lestvice, a največ dve z ene celine. Maja prihodnje leto bo na vrsti še kvalifikacijski turnir z 20 najuspešnejšimi državami, na katerem bodo razdelili tri vstopnice za OI, mesec dni pozneje pa še dodatne kvalifikacije za zadnje prosto mesto. »V njih bo sodelovalo šest držav, ki si še niso priigrale udeležbe na OI in hkrati niso nastopile v klasični dvoranski košarki na igrah 2012 in 2016. Pot ne bo lahka, a sem optimist,« zagotavlja Vidic.

Slovenijo bo prihodnji mesec na SP v Amsterdamu zastopal Piran, ki je bil najuspešnejši na štirih slovenskih izbirnih turnirjih in je tudi sicer najvišje na svetovni lestvici. Trenutno je četrti, Ljubljana je šesta, vodi pa Novi Sad pod vodstvom najuspešnejšega asa na svetu v košarki 3x3 Dušana Buluta. Na razpredelnici posameznikov je od Slovencev 12. Simon Finžgar, 16. Anže Srebovt, 18. Adin Kavgić, 19. pa Gašper Ovnik (vsi Piran).
 

Nagradni sklad vse višji

Rekreativna košarka in priložnostni turnirji trojic imajo pri nas dolgo tradicijo. V zlatih časih so bila betonska igrišča prepolna mladih in starejših, ki so si dajali duška s posnemanjem svojih vzornikov in z oranžno žogo tekali, kolikor so jim dopuščala pljuča, nato pa so se prepustili družabnemu nizanju anekdot za omizjem. Navdušenje se je ob prelomu tisočletja sprva poleglo, a leta 2007 dobilo pomembno injekcijo, ko je »streetball« prešel pod okrilje Mednarodne košarkarske zveze FIBA, ki skrbi za organizacijo in vse večje denarne nagrade. Skupni sklad serije World Tour se je letos povišal z 2,7 na 5,5 milijona dolarjev, najboljše ekipe pa imajo plačane vse stroške.

Še večji razcvet lahko pričakujemo, ko se bodo najuspešnejši v igri 3x3 potegovali za olimpijske kolajne po igralnih pravilih, ki so že nekaj časa v veljavi. Vsako moštvo šteje tri košarkarje (in eno rezervo), ki se merijo pod enim košem na polovici običajnega igrišča. Dvoboj traja deset minut ali dokler eno moštvo ne doseže 21 točk z meti iz igre za eno točko in za dve ali s prostimi meti po nepravilnem oviranju metov ali izkoriščenem bonusu šestih osebnih napak. Na prvi pogled ni videti naporno, toda nastopajoči zagotavljajo, da so po desetih minutah ulične košarke enako utrujeni kot po 40 minutah dvoranske. Zaradi manjšega števila igralcev so pač vsi bolj dejavni, za posamezno akcijo imajo na voljo le 12 sekund, po doseženem košu pa ni prekinitve. Žoga nemudoma pripada moštvu, ki se je branilo, in napadati lahko začne, takoj ko jo s podajo ali vodenjem spravi za črto za tri točke.