Iz arhiva: Intervju z legendarnim Philom Jacksonom

Phil Jackson, verjetno eden najboljših, če ne celo najboljši košarkarski trener vseh časov v ligi NBA, predstavlja v prelomni športni dokumentarni seriji z naslovom Zadnji ples, ki jo te dni predvajajo na Netflixu, glas razuma. V The Last Dance, ki je pravzaprav nekakšen povzetek kulturne zgodovine fenomena z imenom Chicago Bulls, je mogoče med drugim videti doslej nikoli predvajane posnetke iz sezone 1997/1998, ko so biki osvojili svoje že šesto prvenstvo v ligi NBA.
 
A serija poseže daleč v zgodovino svojih igralcev in trenerja, v sredino osemdesetih in otroštvo Michael Jordana, ali še dlje, ko gre za Phila Jacksona. Od tam nas prek profesionalnih padcev in vrhuncev ter osebnih tragedij protagonistov pripelje vse do nepozabnega finala med Chicago Bulls in Utah Jazz leta 1998 ter razpada te tako raznolike, a do konca nerazdružljivo povezane ekipe.
 
V luči priljubljenosti Netflixove dokumentarne serije iz arhiva znova objavljamo izjemno zanimiv intervju s Philom Jacksonom, ki ga je v Rimu opravila Patricija Maličev in ki je bil prvič objavljen v Sobotni prilogi 27. januarja 2018.

***

Je trener z največ zmagami v NBA. Ni le nosilec enajstih prstanov (naslovov prvakov v ligi NBA), ampak tudi avtor štirinajstih knjig – o športu in o zenu. Pogosto je med platnice iste knjige zlagal kar oboje skupaj. K vrhunskosti je pripomogel najboljšim v nekaj generacijah lige NBA: od Michaela Jordana, Scottieja Pippena, Dennisa Rodmana do Shaquilla O’Neala, Kobeja Bryanta, Paula Gasola. In mnogih drugih.

Nisva se pogovarjala o slovenskih košarkarjih v NBA, tudi ne veliko o košarki. Morda malce o njeni filozofiji. Izognila sva se tudi zadevi, ki se mu je pred meseci zgodila z njujorškimi Knicksi – zato pa je hotel govoriti o filmu. In izkazalo se je, da je resnični poznavalec sedme umetnosti. Prvi film, Fellinijevo Sladko življenje, si je ogledal v zadnjem letniku srednje šole, »v diskoteko pa sem prvič vstopil šele na kolidžu«.

Doživeti v živo zen mojstra, legendo NBA in eno najpomembnejših figur v zgodovini športa ni kar tako. Ne samo zaradi višine in plečatosti, temveč tudi zaradi vsega, kar ta človek predstavlja. Zdelo se mi je, da se ves čas smeje, po drugi strani zdaj, gledoč fotografije, z zamudo ugotavljam, da sem imela, ko sem sedela pred njim, prav: njegove oči kot da so ves čas na robu joka. In ob omembi Čarovnika iz Oza so tudi zares bile.
 

Koliko resnice je v misli, da ste zaslužni za to, da se je mačo kultura znotraj NBA-vrst že več kot pred dvema desetletjema začela umikati nečemu, kar te košarkarske superšportnike povezuje bolj kot spol, in sploh ne vem, kako naj to imenujem? Zaradi tega ste si tudi prislužili vzdevek zen mojster, kajne?

Ja, verjetno. Ampak stvar je preprosta: v sezoni NBA je dvainosemdeset tekem, potem pa so tu še tekme v predsezoni in tiste v končnici. Vse od takrat, ko sem bil tudi sam aktiven profesionalni igralec košarke, verjamem, da sta stanje duha športnikov in sproščanje ravno tako pomembni, če ne še bolj, kot pa dobro natrenirano telo. Zato sem, začenši z Biki iz Chicaga, na treninge najprej uvedel meditacijo.
 

»Sproščanje« je vsebovalo tudi naloge, kako igralce spraviti iz uigrane rutine. Med drugim ste med treningi nenapovedano ugašali luči v dvorani.

Hotel sem jim pokazati, da obstajajo načini, kako se lahko zanesejo drug na drugega, tudi ko so okoliščine drastično spremenjene. Če so bili dovolj pozorni in v stiku s seboj, so tudi v temi natančno vedeli, kako in kam podati žogo, da bo priletela soigralcu v roke.


 

Nalagali ste jim, med drugim, da dan preživijo v popolni tišini. To v devetdesetih ni bilo najbolj samoumevno.

Ne, ni bilo. Košarkarji pač delajo tisto, kar počnejo najbolje – trenirajo košarko. Ampak menim, da obramba ne sme trenirati samo obrambe in napadalci ne samo napadov. Treba se je znati postaviti v vedno nove in nove situacije, trenirati možgane in njihovo odzivnost. A bolj kot vse našteto je bila pomembna njihova povezanost. Brezpogojna povezanost celotne ekipe.

Mar ni to nekaj, kar se spontano zgodi ali zgradi?

Se, ampak NBA je ob košarki predvsem prostor ogromnih poslov – ko je vsako sezono znova in znova v igri toliko milijonov dolarjev, se začne na košarkarje nehote pritiskati, to pa lahko sesuje njihovo notranjo strukturo. Biti eden za drugega je vredno več kot vse to kupčkanje za denar in denar sam. Mnogi igralci, s katerimi sem leta sodeloval, to zdaj vedo. Bil pa je tudi čas, ko jim to ni bilo jasno. Mladost naredi svoje. Bullsi so se tako dolgo na visoki ravni odličnosti ohranili prav zaradi empatije, ki so jo imeli drug do drugega. Peterka mora na parketu biti enoten organizem. Če kdo pade, mora biti v bližini roka, ki ga bo takoj potegnila nazaj v igro.

Bili ste tudi prvi trener v NBA, ki ste igralcem vsak dan govorili o ljubezni.

Ja, govoril sem jim, da ne bodo nikdar mogli igrati stoodstotno, če se ne bodo imeli radi. Jaz sem jih resnično imel rad vsak dan vseh sto odstotkov. Nič ne prebuja in goji povezovalnega duha bolj učinkovito kot ljubezen. In zavedanje o sebi in drugih.

Zavedanje česa?

Zavedanje v smislu, da ne razmišljaš. A si obenem polno prisoten v trenutku. In ne melješ misli v nedogled. To telesu omogoča, da instinktivno naredi tisto, za kar je bilo trenirano, ne da bi ga ob tem oviral razum. Z eno besedo temu pravimo čuječnost.

Kako je bilo, ko ste to metodo začeli pri Lakersih in še prej pri Bullsih? Vendarle je šlo za fante, ki so po večini izhajali iz tradicionalnih verskih družin.

Ravno zato sem jo previdno vpeljeval in pri tem sem se vse od začetka zanašal na zanesljivega strokovnjaka za čuječnost, Georgea Mumforda. Razumem, kaj sprašujete, tudi sam izhajam iz zelo konservativnega okolja.

Kako ste jim torej razložili čuječnost?

Razložil sem jim v praksi, s sedenjem, ležanjem, umiritvijo. Ko so se umirili, smo jih vodili do stanj, brez veliko kompliciranja, ki niso bila niti preveč osredotočena niti preveč razpuščena, niti pasivna niti agresivna. Namen je bil izprazniti misli. Tako so lahko opazovali svojo izkušnjo »od zunaj«, ne da bi do nje vzpostavljali kritičnost, sčasoma so dobili uvid, kako deluje njihov razum, kako deluje telo, kako deluje svet in univerzum – in ja, kako deluje košarka.

Kako deluje košarka?

Zanimivo, v trenutkih, ko ima košarkar občutek, da je med igro nepremagljiv, v resnici doživlja pomanjkanje samozavedanja. In zgreši koš.

Kompleksna reč. Kako ste do čuječnosti pripravili Shaquilla O'Neala, na primer, ki je bil čez vse predvsem za hece in je oboževal tako imenovano golorito brazilsko borbo po slačilnicah? Kako ste ga umirjali?

Tako kot ostale.

Pravite, da ste metodo vašega treninga zgradili iz verskih načel krščanskega misticizma, zen budizma in verovanja ameriških staroselcev. Je potem bog tisti, oprostite nagajivosti, ki uredi, da je žoga prav podana in najde pot v koš?

(Smeh.) Ja, zakaj pa ne? Čeprav imam raje drugačne izraze zanj, Jahve, demiurg, prapočelo …

Lepo, da se upošteva tudi predsokratike.

Saj ni pomembno, kako temu rečemo ali ga imenujemo, gre za to, da je človek v trenutku, da je v sozvočju s seboj.
 

Če bi sestavljali all star ekipo, v njej ne bi smel manjkati kdo?

Bill Russell, ki jih šteje nekaj čez osemdeset.
 

Ne Michael Jordan in Kobe Bryant?

(Smeh.)

Po eni od tekem med Lakersi in Bullsi pred mnogo leti ste organizirali srečanje med mladim Bryantom in Jordanom, da bi mu starejši kolega dal nasvet ali dva. Menda se je vse skupaj ponesrečilo, ker naj bi mu Kobe v trenutku, ko je Jordan vstopil v slačilnico, vrgel v obraz, da bi ga ena na ena gladko zmlel. Je bilo res tako?

Bilo. Kobe naju je, po dogovoru, čakal v slačilnici. Takoj ko je Jordan vstopil, mu je zabrusil te besede. Tako se je začela njuna prijateljsko/rivalska pot. Michael mi je kasneje rekel, da res ne ve, kako bi se takšen dvoboj resnično končal, ker je Kobe kopiral vse njegove gibe …

Na rimski filmski festival ste prišli pokazat dele filmov, ki so bili ključni za vašo formacijo košarkarskega trenerja. Zakaj je bila filmska umetnost tako pomembna za vas?

Odraščal sem v konservativnem okolju Montane, kjer nismo razmišljali o kinematografih in filmih, delali smo na poljih in v gozdovih in otrokom ni bilo dovoljeno gledati televizije. Prve velike filme evropske kinematografije sem gledal šele na kolidžu, sredi šestdesetih. Dialogi, ritem, osvetljava, bil sem fasciniran. Potem sem se leta 1967 preselil v New York, kjer sem začel igrati za Knickse. Umetnost se je dogajala povsod okrog mene in prihajala je od povsod. To je bil čas Andyja Warhola in Factory. In spomnim se, kako smo noreli za filmi Alejandra Jodorowskega, predvsem tistim z naslovom El Topo …

Zakaj?

Zato ker je bilo za nekoga, ki je odraščal v Montani, obravnavanje duhovnosti in vere na način, kot je to storil neverjetni Jodorowsky, edinstvena izkušnja. Ogledal sem si ga več kot tridesetkrat.
 

Kako ste prišli do zamisli, da ste med psihofizične treninge svojih moštev začeli uvrščati oglede posameznih delčkov filmov?

Ko sem pred mnogimi leti postal del tehnične ekipe Chicago Bullsov, sem začel razmišljati, kako bi še lahko izboljšal pripravljenost ekipe. Razmišljal sem o vseh pritiskih, težaških fizičnih treningih. Zdelo se mi je, da imajo vse, da so na vrhuncu moči, pa vendar je med tekmami nekaj zmanjkovalo … Potem sem pomislil nase. Kaj storim, ko hočem izboljšati počutje, ko hočem izpiliti ostrino? Na videokaseti si zavrtim dober prizor iz filma, tisti del, ki me tako ali drugače premakne, motivira. Toda naloga, ki so mi jo naložili, je v resnici bila priprava tako imenovanih pripravljalnih videev.

Kaj to pomeni?

Zmontirati sem moral desetminutne posnetke obrambe in napade nasprotnikov, ki jih najpogosteje uporabljajo. Bilo je naporno zame in za igralce, ker v ligi NBA lahko igraš tudi po dva ali tri večere zapored. Zato se mi je zdelo neumno, da bi jim kar naprej kazal iste stvari, zato sem raje posegel po »ključnih poudarkih« iz filmov, ki bi lahko pripomogli k ozaveščanju določenih miselnih veščin in sprejemanju odločitev …

Kako ste vedeli, kaj jim morate predvajati?

Izbiral sem po občutku.

Glede na kaj?

Glede na to, kar se mi je zdelo, da bi njihovo počutje, klimo vrnilo v ravnovesje. Bili so trenutki apatije, prej utrujenosti in takrat sem posegel po apokaliptičnih momentih ali kakšni spektakularni avtomobilski nesreči iz serije filmov o Jamesu Bondu.

V dokumentarni seriji Zadnji ples so deloma pokazali tudi njegovo življenjsko in športno pot. FOTO: Lucy Nicholson/Reuters

Vaš najljubši športni film je Hoosiers (Ekipa iz Indiane) z Genom Hackmanom v glavni vlogi. Kako podobna sta si z njegovim trenerjem Normanom?

Ja. Gre za malce romantizirano zgodbo o gimnazijskem košarkarskem moštvu iz Indiane, ki v nasprotju z vsemi pričakovanji postane prvak. To je sporočilo, ki sem ga v vlogi trenerjev vsa leta skušal posredovati uveljavljenim varovancem, milijonarjem in velikim športnikom. Nikdar ne smemo pozabiti, od kod prihajamo. Vedno moramo vedeti, kdo smo, v vsakem trenutku tekme. In moramo imeti odnos do tega. Vedno moramo znati prisluhniti našemu notranjemu glasu, ki ga danes skušajo preglasiti vse mogoče tehnološke naprave, ki jih valjamo po rokah.

Predvajali ste tudi del iz Kitajske četrti, ampak ko sva že pri Nicholsonu; včeraj ste povedali, da ste med predvajanjem filma Izžarevanje (The Shining) zapustili kinodvorano v zadnji tretjini filma. Vas je bilo strah ali vam nekaj ni bilo pogodu v estetskem smislu?

Ni šlo ne za eno ne drugo. Ali pač, morda sem se malo bal tega Jacka Torranca. Ne maram grozljivk. Bojim se, da se bodo grozljive podobe v nočeh spuščale k meni, kot se k prestrašenemu otroku. Razumete, kaj mislim?

Popolnoma. Zaradi Christopherja Leeja in Drakule v neki nedeljski matineji iz osemdesetih še danes vsak večer brez izjeme z odejo prekrijem vrat pred spancem.

O, torej nisem sam v teh rečeh. Spomnim se, da me je Nicholson leta 1970, ko sem bil še aktiven igralec košarke in sem imel poškodovano hrbtenico, vprašal, ali bi prišel na avdicijo za njegov režijski prvenec. Še dobro, da sem takrat odklonil.

Leta 2008, na večer, ko je najboljši prijatelj Warrena Beattyja, Jack Nicholson, prejel nagrado za življenjsko delo Ameriškega filmskega inštituta, so Lakersi imeli pomembno tekmo. Jack, ki je bil eden od ključnih slavnostnih govornikov, je na podelitev pritekel naravnost s tekme in se nanjo po desetih minutah tudi vrnil. Mar ni to resnična privrženost košarki, klubu?

(Smeh.) Spomnim se tega »škandala«. Takšen pač je, Jack.

Med vaše najljubše filme ste poleg Pobesnelega bika in Kitajske četrti uvrstili še Šund. Na prvo žogo se zdi, da je citat gospoda Wolfa iz Šunda, »Well, let's not start suckin' each other's dicks quite yet« (No, da ga že ne bomo začeli fafati drug drugemu), ki ste ga izpostavili, sinonim za motivacijski trening.

In tudi je! Zato sem ga včeraj tudi predvajal pred občinstvom. Brez tega citata v določenem obdobju skoraj ni bilo zmagovalne tekme. Dogajalo se je, da so se moje ekipe, še posebej ko so vodile za ogromno točk, lahko v nekaj minutah zelo udobno zasidrale v gotovost zmage. Ko sem opazil, da so začenjali izgubljati žoge, sem jih poklical k sebi in slišali so to, kar ste pravkar izgovorili. To je bil najboljši način streznitve, da tekma še ni končana.

In potem je tu še Pobesneli bik.

Pobesnelega bika sem igralcem pogosto predvajal tudi zato, ker je pogum najpomembnejša odlika športnika. Mislim, da celo pomembnejša od telesne zmogljivosti in talenta.

Ko gre za pogum pri košarkarjih, najprej pomislimo na Michaela Jordana. Upravičeno?

Seveda, znal je biti pogumen in za seboj potegniti celotno ekipo. In Kobe prav tako. Vsak trener je vesel naravnih talentov, ki jih bo lahko treniral in opremil z najboljšim, ampak pogum je tisti, ki med enim in drugim košarkarjem naredi razliko.

Pogovarjava se o filmih, ki so, tako se zdi, v nasprotju z vašo zen filozofijo, polni nasilja in krvi.

Potreboval sem jih, da sem v ekipah prebudil pogum, potreben za spopade z »nepremagljivimi« timi.

Občinstvu ste pokazali tudi izsek iz filma Slap Shot (Nizki udarci) s Paulom Newmanom v vlogi hokejskega trenerja.

Ta film me je spomnil na obdobje, ko sem bil trener v manj pomembni ligi, CBA, na vse tiste dolge vožnje na tekme s kombijem, ko smo bili primorani biti z ekipo ves čas skupaj. Če si z nekom veliko skupaj, imaš priložnost izvedeti o njem stvari, na katere prej nisi bil pozoren. Zato sem delčke iz tega filma pogosto prikazoval moštvu Chicago Bullsov, po tistem ko so se po letih porazov proti ekipam Detroit Pistons in Bad Boys začeli približevati zmagi. Samo enost ekipe lahko pripelje do zmag.

Kaj pa Čarovnik iz Oza? Zakaj ravno ta film?

Preprosto: ta zgodba nam pove, da je za iskreno življenje skupnosti, tudi takšno, kot je skupno življenje košarkarskega tima, potrebno troje: srce, razum, predvsem pa pogum. In če se spomnite, to imajo vsi trije Dorothyjini prijatelji.

Gospod Phil, so se vam sanje, o katerih ste kdaj sanjarili med uspavanko, kot v pesmi Over The Rainbow poje Dorothy (Judy Garland), uresničile? Je onstran mavrice vse tako, kakor ste si kot otrok predstavljali?

(Smeh.) O, da. Je. Nikoli se ne neham čuditi življenju. A teh lepot ni brez pravih preizkušenj. Kaj vse sem že doživel in koliko čarobnega je bilo ob vsaki hipni grenkobi! Hvaležen sem za vse.