Turnir bo izjemno zahteven, morda najboljši od vseh na svetu

Za Jako Lakoviča, košarkarja z največ nastopi za slovensko reprezentanco (86) in tretjega najboljšega strelca (880) na uradnih tekmah, bo veljalo, da je odšel iz Nemčije takrat, ko je Slovenija v njej branila naslov evropskega prvaka. Nastopila bo brez 44-letnega Ljubljančana v strokovnem štabu, v katerem je bil pred petimi leti v Istanbulu pomočnik selektorja Igorja Kokoškova. Lakovič je letošnje poletje trenerski stol nemškega Ulma zamenjal za španskega Gran Canarie.

Zadnja tri leta ste delovali v Nemčiji, poznate košarkarski utrip. Povejte, lahko ena od najbolj nogometnih držav na svetu septembrske dneve spremeni v košarkarski spektakel?

Odlično je, da je zaključni del tekmovanja v Nemčiji, ki ima rada košarko. Kot vem, se vstopnice prodajajo za med, in kot je že v navadi za športne spektakle v Nemčiji, tudi ta bo odlično organiziran. Pričakujem najbolj kakovostno prvenstvo doslej.

Pri Ulmu ste stopili v čevlje glavnega trenerja. Prestop iz bundeslige v primero je najbrž tudi stopnička višje.

Težko je vleči primerjave, španska liga je močnejša, najmočnejša v Evropi, Gran Canaria je klub z visokimi tekmovalnimi ambicijami in stalnim nastopanjem v Evropi. Ima tudi proračun, ki omogoča sestavo moštva, s katerim se lahko poteguješ za zaključne tekme v državnem prvenstvu in v Evropi.

Goranu Dragiću je bil Jaka Lakovič vrsto let igralski mentor na parketu, potem ga je brusil tudi v vlogi pomočnika selektorja. FOTO: Uroš Hočevar

Je bila odločitev za selitev v Španijo enostavna?

Nikakor, razlogov je več, med njimi predvsem nekaj privlačnih ponudb drugih klubov. Hkrati sem imel z Ulmom še eno leto pogodbe. Zastopnik mi je omenil, da obstaja interes klubov. Imel sem še eno v teh časih zelo zanimivo ponudbo. V Rusijo me je vabil moskovski CSKA. Toda doma, v družinskem okolju, kjer s soprogo in otroki skupaj vlečemo odločitve in jih pretehtamo, smo se odločili za Gran Canario.

Evropsko prvenstvo in slovenska reprezentanca sta tema št. 1 tudi zdaj, ko ste že vpeti v delo klubskega trenerja. Ampak pojdiva po vrsti. Kako s časovne razdalje in iz drugega zornega kota, trenerja in navijača, gledate na ta vzpon?

Gre preprosto za razvojni proces in ustvarjanje reprezentančnega kulta, ki se je nekje moral začeti in je imel tudi nesrečne trenutke. Mislim, da se je začel oblikovati na evropskem prvenstvu leta 2005 v Beogradu. Kolajne nismo osvojili zaradi različnih razlogov, med drugim zaradi tega, ker še nismo imeli tradicije velikih tekem in tekmovanj, nismo imeli takšnega ugleda, a smo se približevali vrhu in se v krog najmočnejših evropskih reprezentanc tudi prebili. Da, za vse je bil nujen čas, potrpljenje in vse je imelo razvojno pot, na kateri so se ustvarjali reprezentančni kult, sloves, ugled, moč in kakovost.

Istanbul se je zgodil, ker ...

... je imel za seboj tudi razvojno pot, o kateri sem govoril. Vse drugo je prišlo v skladu z razvojnim procesom, na prvenstvu smo imeli najboljšega Gogija (Gorana Dragića, op. p.), vodjo v pravem pomenu besede, že vzpenjajočega, ali kar že izbrušenega mojstra Luko (Dončića), pa Randolpha, Prepeliča, Blažiča, Vidmarja ... Tu je še vrsta drugih podrobnosti, od tega, da je bila večina v najboljši formi, da so bili značajsko povezani in tudi generacijsko usklajeni.

Jaka Lakovič je imel v Nemčiji mir, tudi zato je bil rezultatsko uspešen. FOTO: BC Ulm

Toda osvojitev kolajne je bilo največ, o čemer ste si drznili pomisliti. Osem let prej na Poljskem, kjer se je izmuznila za las, ste jo tudi napovedovali.

Pred EP smo si želeli kolajno, a nobeden si ni predstavljal, da bomo osvojili zlato. Veste, kako je s tekmovanji in zmagami, zmeraj je neki trenutek, ki nagne jeziček na tehtnici. Mislim, da ga je prevesila zmaga proti Finski in trenutek s tekme v skupinskem delu tekmovanja. Randolph je ukradel žogo Lauriju Markkanenu in potrdili smo zmago. Ta trenutek je sprožil klik, s katerim smo še okrepili samozavest in dobili zagon.

Je bila naša »poljska« reprezentanca boljša in nesrečnejša?

Težko ju je primerjati in tega si niti ne želim. Na Poljskem je bilo tudi kanček nesreče zaradi poškodb, medtem ko je bilo istanbulsko zlato seštevek vsega najboljšega: v najpomembnejšem trenutku je bilo vse na vrhuncu. Še posebej Gogijeva vloga. Prevzel je odgovornost in voditeljsko vlogo opravil z veliko začetnico.

Slovenija gre na EP kot št. 1 po Fibinih merilih, ali je tudi favoritinja za ubranitev naslova?

Po moji oceni gotovo, posebej z Gogijevo vrnitvijo. Imel bo sicer malenkost drugačno vlogo, a pomembno s svojimi izkušnjami, sposobnostjo vodenja in kakovostjo. Ta turnir bo izjemno zahteven, morda najboljši od vseh na svetu, bolj kakovosten od svetovnega prvenstva, močnejši, kot so bile olimpijske igre. Vse reprezentance napovedujejo prihod svojih NBA zvezdnikov. Krog favoritov je širok: Grčija, Francija, Srbija, Litva ...

Ali Španije z razlogom ne uvrščate v ožji krog favoritov?

Da, v zadnjih 10, 15 letih bo španska reprezentanca ena od slabših. Menjajo rod, zato je ne uvrščam v ožji krog, ampak je ne velja odpisati, ker je Španija še vedno reprezentanca s tradicijo, ugledom in izkušnjami z velikih tekmovanj. Ne glede na vse jo lahko zmaga ali dve v trenutku spremenita v reprezentanco, ki lahko osvoji kolajno.

Pred petimi leti je bila izbira enega naturaliziranega Slovenca Anthonyja Randolpha zadetek v polno, z Mikom Tobeyjem je, vsaj tako je videti, Slovenija še dvignila letvico.

Res odlična izbira, Tobey se imenitno ujame z moštvom, zaradi svojih igralskih značilnosti še posebej z Luko. Odličen je v »pick and rollu«, lahko razširi obrambo, nevaren je z metom z razdalje in odličen v skoku. To so igralske odlike, zelo pomembne so tudi njegove značajske lastnosti. On se je odlično povezal z moštvom in predstavlja dodano vrednost pri ustvarjanju homogenosti. Čustveno se je povezal tudi s Slovenijo. Razkril vam bom resnično anekdoto. Poleti sva se pogovarjala o možnosti prihoda v Gran Canario, ko je še iskal moštvo iz evrolige. Ni me zavrnil. Rekel mi je, da če ne bo dobil kluba, da bo resno razmislil o moji ponudbi. Zato, ker mu je bilo všeč, kako igrajo moja moštva, kako treniramo in na koncu me je še zadel v srce. 'Zato, ker prihajava iz iste države,' mi je dejal. Počuti se Slovenec.

Pri selektorju evropskih prvakov Igorju Kokoškovu je imel Jaka Lakovič pomembno vlogo. FOTO: Drago Perko

Vloga Luke Dončića in njegov vpliv na igro in podobo slovenske reprezentance nista skrivnost. Toda poraja se naslednje vprašanje: kako se bodo odzvali igralci, ko bo imel Luka slab dan?

Luko vidim kot vodjo te reprezentance. Res je, da bo nosil težje breme, kot ga je v Istanbulu, ampak tega je že vajen. Pri Dallasu se je uril v najtežjih tekmah in ne pričakujem, da bi imel s tem težave. Njegove igralske odlike niso vprašljive in še nikoli ni imel slabega dne. Toda mislim, da je moč reprezentance v tem, da je pripravljena igralno in psihološko prevzeti del odgovornosti. Vsi igralci imajo namreč za seboj veliko velikih tekem in istanbulsko izkušnjo, vedo, kako se je treba na takšnih tekmah in tekmovanjih odzvati. To moštvo je še močnejše, kot je bilo na olimpijskem turnirju. Močnejše je za Gogija.

Ali je lahko kdo od košarkarjev skriti adut?

Igralec, ki mi je všeč in igra po mojem okusu, je Žiga Samar. Če bo selektor nanj resneje računal, bo lahko lepo presenečenje in dodatna vrednost. Ne le v napadu, ampak tudi v obrambi. Dela stvari, ki jih potrebuje ta ekipa.

S selektorjem Aleksandrom Sekulićem vas vežejo pristne prijateljske vezi. Kako pomembna je njegova vloga v tako zvezdniškem mozaiku?

Sašo odlično opravlja svoj posel, pozna ekipo in ta ga je sprejela. Ve, kako izvleči največ. Mislim, da so to prednosti, ki pomagajo pri oblikovanju uspeha in vzdušja. V tem trenutku ne vidim slabosti, ker se kemija med selektorjem in igralci ter v moštvu utrjuje že dve leti. Odlično deluje. Vse, kar se je dogajalo, vključno s porazi brez najvidnejših igralcev, je bilo del razvojnega procesa reprezentance. Sašo je lahko videl in spoznal druge igralce, njihove odzive v stresnih položajih.