V nadaljevanju preberite: 

Po več letih ugibanj in namigovanj se je poleti v tabor Cedevite Olimpije končno preselil reprezentančni organizator igre Aleksej Nikolić in prvič v karieri oblekel oranžno-zeleni dres. V slačilnici zmajev ima 29-letni Postojnčan vlogo mentorja mladim košarkarjem, najraje pa vodi z zgledom. Glede delovne etike Nikoliću, ki treninge po pravilu končuje zadnji, ni para. Kljub mešanim občutkom ob začetku sezone 191 centimetrov visoki novopečeni očka verjame, da v Ljubljani gradijo temelje uspešne zgodbe. Po desetletju v tujini in igranju v evroligi, evropskem pokalu in ligi prvakov ga je prepričala nova ljubljanska zgodba.

Za vami sta nekaj manj kot dva meseca sezone. Začetek v prevetrenem moštvu ni bil preprost, kako bi ga ocenili?

V evropskem pokalu smo lahko zadovoljni s prikazanim, v ligi ABA bi lahko bilo seveda bolje. Polovično uspešno bi lahko ocenil ta začetek, kot moštvo igramo v valovih in veliko nihamo. Na trenutke delujemo, kot si želimo, kot kakovostno moštvo, potem pa nastopijo težave. Kar lahko označim za pozitivno, je naš moštveni duh, na nobeni tekmi se nismo vdali, igrali smo do konca in skušali graditi stvari za naprej.

Zgornji del lestvice v ligi ABA je bolj zgoščen kot doslej, klubov s primerljivim proračunom, kot ga ima na voljo Olimpija, je veliko.

Realno gledano Partizan in Crvena zvezda še vedno močno odstopata, šele nato pridemo na vrsto drugi. Vsak se želi dokazati, manjše ekipe pa želijo nekaj zmag doseči čim prej, ko tekmeci, kot smo mi in še nekateri drugi, denimo Dubaj, še niso uigrani in stvari še ne delujejo najbolje. Ne smemo se bati nasprotnikov, bo pa vsaka tekma prinesla trd boj, to je pokazal že začetek sezone.

Je občutek igranja za svojo državo tudi po desetletju v izbrani vrsti še vedno poseben?

Vedno je bilo posebno, že kot otrok sem zelo rad spremljal reprezentanco, ko je bil oče David pomočnik selektorja, pa nato skozi vse uspehe, ko smo imeli Grke na pladnju, pa tista trojka Miloša Teodosića za podaljšek … Potem se je počasi menjavala generacija, bilo je nekaj bolečih izkušenj, leta 2013 v Sloveniji, ko smo naleteli na Francoze s Tonyjem Parkerjem, nato pa moj ognjeni krst za reprezentanco … Vedno je bilo posebno in lepo, leta 2017 pa se je zgodil pravi čudež.