Zoncolan letos tudi v slovenskih barvah

Dirkanje v drugem tednu Gira je bilo veliko bolj zanimivo in agresivno, kot je večina strokovnjakov pričakovala, na predvečer velikega Zoncolana pa so favoriti vendarle zakopali bojno sekiro. Oder so zasedli šprinterji, glavna vloga je pripadla Elii Vivianiju. 
 
Angleži profilu 13. etape letošnje rožnate pentlje pravijo palačinka, v 180 kilometrih je bilo vzponov le za vzorec, prav toliko je bilo tudi zanimivih trenutkov v etapi. Ubežniki niso imeli nobenih možnosti, za manjši preplah je poskrbel le dež v zaključku, ki pa tokrat ni zmotil šprinterskih vlakov. Po nekaj slabših etapah je QuickStep spet odlično opravil svojo nalogo, Elia Viviani je šprint začel z najboljšega položaja in prepričljivo zmagal, Sam Bennet je iz težkega položaja izvlekel drugo mesto. 
 
Viviani je zdaj pri trojčku zmag na letošnjem Giru, po petkovi zmagi ima v boju za vijolično majico najboljšega šprinterja pred Bennettom 40 točk naskoka. »To zmago smo potrebovali, za nami je nekaj težkih dni, ko ni šlo nič po naših načrtih. Ekipa je trdo delala in danes smo dobili nagrado. Odločen sem, da bom vijolično majico v Rim pripeljal na svojih ramenih, a tudi v zadnjem tednu ne bo lahko. Danes je najbolj pomembno, da sem še tretjič zmagal,« si je oddahnil Viviani, ki je v nasprotju s pričakovanji po dveh zmagah v Bennettu dobil resnega tekmeca. Do konca Gira bosta šprinterjem verjetno pripadli le še dve etapi, zato bo Irec zelo težko nadoknadil zaostanek.


 

Morda najtežji vzpon na svetu

 
Danes se bo Giro z najtežjo etapo letošnje dirke tudi najbolj približal Sloveniji, cilj bo na od Ljubljane 200 kilometrov oddaljenem Zoncolanu. Gre za enega najbolj slovitih in po mnenju večine celo najtežji vzpon na svetu, ki je dolgo veljal za nedostopnega. Prireditelji so ga v okvir Gira prvič vključili leta 2003, a so izbrali lažjo pot, na težjo smer iz Ovara so kolesarski ljubitelji čakali do sezone 2007, ko je prvi na vrh prišel Gilberto Simoni. 
 
Več kot 10 kilometrov vzpona in povprečno 11,9 odstotni naklon – to sta številki, ki naženeta strah v kosti tudi profesionalnim kolesarjem, a sploh ne razkrijeta cele slike. V zadnjih osmih kilometrih je naklon povprečno skoraj 15-odstoten, vmes pa na nekaterih odsekih krepko preseže tudi mejo 20 odstotkov, nad katero je kolesarjenje pravi pekel. »Zoncolan ni bitka, je prava vojna, najprej te dotolče fizično, nato se loti še tvoje psihe. To je peklenski vzpon, na najlažjem delu je mnogo težji kot karkoli, kar sem videl na Touru,« kljub zmagi Gilberto Simoni zanj ni našel lepih besed. Nekateri ob bok Zoncolanu postavljajo še Mortirolo, po mnenju večine pa gre za najtežji vzpon vsaj v Italiji, če že ne na svetu. 
 

Tako kot na Matajurju 2016

 
Letos bo Zoncolan postal tudi slovenska trdnjava, saj se je romanje navdušencev nad Girom v Dolomite začelo že pred dnevi, tako z organiziranimi skupinami kot z lastnim prevozom. Cesta iz Ovara je povsem zaprta za promet, zato tudi navijačem ostane le vzpon s kolesom ali peš. Tako kot so dve leti nazaj slovenske zastave vihrale na Matajurju, bodo danes na Zoncolanu, morda tudi z Janom Polancem ali Matejem Mohoričem v vidni vlogi. 
Še pred zaključkom bodo noge v karavani načeli štirje kategorizirani vzponi, strašljive številke Zoncolana pa žal v praksi največkrat privedejo do pasivnega dirkanja favoritov, ki želijo le preživeti dan in ostati v igri za zmago. Zagotovo bo poizkušal kdo od osmoljencev prvih dveh tednov, Fabio Aru in Miguel Angel Lopez doslej še nista pokazala veliko, forma Chrisa Frooma pa ostaja velika neznanka.
 
Tudi Simon Yates ne bo mogel le nadzorovati tekmecev, saj pred torkovim kronometrom pred Tomom Dumoulinom potrebuje vsaj dobro minuto prednosti, če želi ostati v igri za zmago. Tudi v nedeljo karavano čakajo gore, na štirih kategoriziranih vzponih bi svojo priložnost lahko dobili ubežniki.