Za konec v ospredju še Jungels

V predmestju Liega se je z najstarejšo od petih velikih klasik končala spomladanska kolesarska sezona. Liege–Bastogne–Liege ali stara gospa, kot najbolj hriboviti klasiki pravijo v Belgiji, je pripadla Bobu Jungelsu, ki je stopil iz sence bolj uveljavljenih klubskih kolegov.

QuickStep je za konec rekordne pomladi v žep pospravil še drugo od petih velikih klasik letošnje sezone. Liege–Bastogne–Liege v zadnjih letih ni bila najbolj razburljiva, ponavadi je o zmagovalcu odločal šprint manjše skupine, letos pa je QuickStep poskrbel, da presenečenja ni bilo. 

Po sredini zmagi na Valonski puščici je bil Julian Alaphilippe prvi adut za zmago, zato napada Boba Jungelsa slabih 20 kilometrov pred ciljem nihče ni jemal dovolj resno. Luksemburški državni prvak je odličen kronometrist, na ravnini je svojo prednost povečal na 45 sekund, na zadnjem vzponu na Saint-Nicholas se je njegov naskok prepolovil, a je ciljno črto v Ansu vseeno prečkal dvignjenih rok. 
 

Ni razmišljal o zmagi

»Po pravici povedano nisem razmišljal o zmagi, tudi ko sem napadel ne, želel sem le Julianu omogočiti čim boljše izhodišče za zaključek. Včeraj zvečer smo gledali posnetek dirke iz leta 2011, ko je Philippe Gilbert napadel na istem mestu kot letos jaz. To je posebna zmaga, malo bom še potreboval, da dojamem, kaj mi je uspelo,« je po skoraj 260 kilometrih v cilju pojasnjeval junak dneva. Jungels je pokazal, da prihaja v odlično formo pred naskokom na skupni seštevek na Giru, ki bo glavni cilj njegove sezone. 

Alaphilippe se je moral na koncu zadovoljiti s četrtim mestom, a je bil vesel tudi zmage klubskega kolega, ki je vso pomlad garal v pomoč zvenečim imenom QuickStepa, včeraj pa je z zmago kariere končno stopil iz njihove sence.

Z morebitno peto zmago v Liegu bi Alejandro Valverde stopil ob bok Eddyju Merckxu, a nedelja tokrat ni bila njegov dan. V odločilnih trenutkih je bil v manjši krizi in njegovi napadi v zaključku niso naredili takšne selekcije v skupini, kot bi jo glede na sloves in letošnje predstave Španca lahko pričakovali. Ko sta se drugemu in tretjemu mestu naproti odpeljala Romain Bardet in Michael Woods, je le pogledal za njima in pomlad končal z zanj skromnim 13. mestom. 
 

Hrvaška še enkrat Bahrainu

Četrta izvedba dirke po Hrvaški je tako kot lani pripadla kolesarju Bahrain Meride, letos je na najvišjo stopničko stopil Konstantin Sivcov, ki si je zmago priboril na vzponu na hrib Sv. Jure v tretji etapi. Na nedeljski zadnji etapi je visoko meril Matej Mohorič, tehnično zahtevni krogi po Zagrebu so mu bili pisani na kožo, a je zamudil pobeg dveh kolesarjev Bardianija in zadnjo etapo končal na sedmem mestu. Sivcov je brez težav ohranil osem sekund naskoka pred Pietrom Weeningom, Domen Novak pa je kot najboljši Slovenec končal na desetem mestu. 

Z razpletom dirke so zadovoljni tudi v slovenskih ekipah Adria Mobil in Ljubljana Gusto Xaurum. Novomeščani so s skupnim četrtim mestom Hrvata Radoslava Rogine presegli pričakovanja, Jon Božič je dva dni nosil belo majico najboljšega. 

Ljubljančani so s Tadejem Pogačarjem potihem merili na belo majico najboljšega mladega kolesarja, a se je moral zadovoljiti s tretjim mestom v tej razvrstitvi, predvsem po »zaslugi« nekoliko slabšega dne v tretji etapi. Sobotno etapo je končal kot peti, skupno je bil 14, dobro dirko za Ljubljano Gusto Xaurum pa sta zaokrožila Žiga Ručigaj in Žiga Jerman s tremi uvrstitvami v deseterico.