Za Italijane je Primož Roglič prvi kolesarski revolucionar

Kdor je mislil, da je naporna pot do zmage na dirki po Španiji Primoža Rogliča tako izčrpala, da v preostanku sezone ne bi bil več zmožen dosegati vrhunskih rezultatov, se je uštel. Svetovno prvenstvo v Yorkshiru, na katerem je v dresu slovenske reprezentance v vožnji na kronometer zasedel 12. mesto, na cestni dirki pa odstopil, resda zanj ni bilo najbolj uspešno, ko pa je spet oblekel majico Jumba Visme, je bil ponovno tisti »Rogla«, ki smo ga vajeni spremljati vso sezono. Na dirki po Emilii je v velikem slogu slavil svojo 12. letošnjo zmago.

To je bila skupaj že 34. Rogličeva zmaga med poklicnimi kolesarji, vendar je vseeno nekaj posebnega. Slovenski kolesarski zvezdnik, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot eden od najboljših na svetu na velikih etapnih dirkah, je bil prvič najboljši na enodnevni cestni dirki. Dirka po Emilii sicer ne sodi med največje klasične preizkušnje, kolesarske spomenike, kot so Milano–San Remo, Pariz–Roubaix, po Flandriji, Liege–Bastogne–Liege in po Lombardiji, vendar gre za dirko z izjemno bogato tradicijo (nastala je že leta 1909, enako kot Giro d'Italia), letos pa je bila na njej tudi izjemna poimenska zasedba.



Na štartu so bili vsi trije letošnji zmagovalci tritedenskih dirk, poleg slovenskega junaka Vuelte še kolumbijski zmagovalec Toura Egan Bernal in ekvadorski zmagovalec Gira Richard Carapaz. Ob njih pa še prvi imeni italijanskega in španskega kolesarstva Vincenzo Nibali in Alejandro Valverde. Vsa ta slovita imena niso bila kos Rogličevemu pospešku na ciljnem vzponu na svetišče San Luca nad Bologno, ki bi ga zdaj lahko preimenovali v vrh Svetega Primoža.
 

Po rožnati majici še rekord

Tu je Roglič dosegel že dva mejnika v svoji izjemni karieri. Maja je slavil zmago v uvodni vožnji na čas Gira in kot prvi Slovenec v zgodovini oblekel rožnato majico vodilnega na največji italijanski dirki. Ob vrnitvi na kraj »zločina«, kjer ga je spomladi srčna izbranka Lora Klinc spremljala v devetem mesecu nosečnosti, zdaj pa skupaj z njunim trimesečnim sinom Levom, je slavil svojo prvo enodnevno zmago in to z rekordom tega 2,1 km dolgega, vendar izjemno strmega vzpona s povprečnim naklonom 9,71 odstotka in najbolj strmim delom z nakloni do 18 odstotkov.



Ko se je Roglič na Giru tega klanca lotil s težjim kolesom za vožnjo na kronometer, je za pot na vrh potreboval 6:03, tokrat je po napadu v zadnjem kilometru, po katerem mu ni mogel slediti nihče (14 sekund je za njim zaostal dvojec iz ekipe Education First Michael Woods in Sergio Higuita), dosegel čas 5:39. S tem je za pet sekund izboljšal Nibalijev dosežek iz leta 2017, v klanec pa je kolesaril s povprečno hitrostjo 22,3 km/h.

»Ta vzpon je kot narejen zame. Ob cesti je bilo ogromno gledalcev, zato sem se spomnil na Giro. Zmagal sem tedaj, zmagal sem tudi zdaj, zato mi je na San Luci gotovo všeč,« je v cilju povedal Roglič, ki so ga pri največjem italijanskem športnem časniku Gazzetti dello Sport v nedeljski izdaji razglasili za športno osebnost dneva. K temu so pripisali, da je letošnje kolesarsko leto revolucionarno zaradi preboja mladih v vrh, na čelu z Bernalom, ki je pri 22 letih zmagal na Touru, in Remcom Evenepoelom, ki je pri 19 letih osvojil srebro na SP v vožnji na kronometer, vendar je zanje največji kolesarski revolucionar Roglič, nekdanji smučarski skakalec, ki je postal številka ena na svetovni lestvici, pri tem pa pokazal, da obvlada vse, etapne dirke, vožnje na kronometer in zdaj še enodnevne dirke.
 

V Comu ima neporavnane račune

»Moja ekipa je tudi to pot opravila izjemno delo, pokrila je vse napade v zaključnih krogih, na koncu pa sem na vso moč pritiskal na pedala tudi zanjo. Za menoj je sicer izjemna sezona, vse kar bom še dosegel, bo le še bonus. V torek bom štartal na dirki Tre Valli Varesine, v soboto še na dirki po Lombardiji. Želim se dobro odrezati, vendar bom dirkal brez pritiskov,« je še povedal Zasavec, ki bo 29. t. m. slavil 30. rojstni dan.



Pri jutrišnji preizkušnji od Saronna do Vareseja (197 km) mu gre še verjeti, da nima velikih rezultatskih načrtov, zadnjo veliko klasiko po Lombardiji pa ima že lep čas obkroženo na koledarju. Lani se je na dirki »odpadajočega listja« od Bergama do Coma (243 km) uštel z napadom na najbolj strmem klancu na Muro di Sormano (največ 27-odstotni naklon) in končal na 17. mestu. Letos je na istih cestah doživel tudi kalvarijo z okvaro kolesa in padcem med spustom proti Comu v 15. etapi Gira. Zmaga bi bila tako zanj več kot le pika na i ob koncu zgodovinske sezone.