Vratolomni pristanek, kruh brez skorje in večerja ob treh zjutraj

Uvodni teden letošnje dirke po Španiji si bomo zapomnili predvsem po vremenskih ujmah, ki so zaznamovale skoraj polovico etap. V teh dneh je v Španiji res razburkano vreme, v Madridu so zaradi poplav v nedeljo odpovedali vse nenujne dogodke, prav v tem nevihtnem vremenu pa je potekala tudi selitev kolesarjev z juga iz Murcie na sever v Valladolid, kjer je včeraj potekal prvi dan premora. 

Prvo letalo s 15 ekipami je brez težav vzletelo in pristalo v Valladolidu nekaj pred 23. uro, drugo s sedmimi ekipami in osebjem dirke pa je šlo v zrak le pol ure zatem. Na njem so bili kolesarji ekip Arkéa-Samsic, Alpecin-Deceuninck, Burgos-BH, Caja Rural - Seguros RGA, DSM-Firmenich, Lotto-Dstny in Lidl-Trek. Vsi favoriti za skupni seštevek, tudi Jumbo Visma s Primožem Rogličem, so s prvim letalom pristali varno, zato je nesrečni polet dvignil precej manj prahu, kot bi ga sicer. 

Že popoldne so v Španiji razglasili rdeči alarm zaradi silovitih neurij, v takšnem vremenu je letalo poletelo proti Valladolidu in skorajda že pristalo. Res skorajda, letalo je bilo le še dobrih 20 metrov nad tlemi, ko je moral pilot zaradi sunkovitega vetra nos letala bliskovito obrniti navzgor, da je lahko poletelo nazaj v zrak. Kolesarji pravijo, da je na letalu hitro zavladalo resno vzdušje, ujela jih je še turbulenca in pilot je naznanil, da bodo pristali v Madridu, ker so razmere v Valladolidu nemogoče. 

Spomnimo, šlo je za večerni let po težki nedeljski etapi, po kateri kolesarji niso imeli pravega obroka. Dobili so le regeneracijski napitek, prireditelji pa so jim pripravili pakete potne hrane, v katerih so bili voda, jabolko, piškoti in sendvič s pršutom – iz belega kruha z odtrgano skorjico. »Tak sendvič bi pripravila mama za otroka, ki gre prvi dan v vrtec, ne za profesionalnega športnika,« se je pridušal eden od kolesarjev. 

Večerja je bila načrtovana za okrog polnoči v hotelu, po preusmeritvi leta v Madrid pa so imele ekipe na voljo, da prenočijo v prestolnici ali pa da z avtobusi odidejo v Valladolid. Vsi so izbrali to možnost, da bi prosti dan vendarle lahko preživeli v kraju, kjer poteka kronometer, in se izognili selitvi, zato so v hotel prišli šele po tretji uri zjutraj. Na poti so se avtobusi ustavili na vsaki bencinski črpalki, saj so bili kolesarji sestradani, a so bile zaradi neurij zaprte, tako da so jim preostali le še nič kaj športni prigrizki iz avtomatov. 

Ko so jih končno (»Kot turisti, ki potujejo z agencijo – šli smo od hotela do hotela, v vsakem je izstopila kakšna ekipa.«) pripeljali v njihov dom za naslednja dva dni, se je marsikdo odločil za večerjo sredi noči, da so končno dobili nekaj prepotrebne hrane.

Regeneracija, tako kot skoraj vse na tej Vuelti, ni potekala tako, kot so kolesarji načrtovali.