Rogliču namesto češnje na torti trd asfalt

Najboljša sezona v zgodovini slovenskega kolesarstva, v kateri sta navijače z zmagami na največjih dirkah v klubskih dresih razvajala predvsem Primož Roglič in Matej Mohorič, ni dobila reprezentančne češnje na torti. V slovenskem taboru so se morali na spektaklu, ki je naposled kot svetovnega prvaka okronal 38-letnega Alejandra Valverdeja, zadovoljiti z Rogličevim 34. mestom in vprašanjem, ki nikoli ne bo dobilo odgovora. Kaj bi bilo, če zasavski as ne bi padel 61 km pred ciljem?



»Welcome to Höll«, dobrodošli v peklu, so prireditelji SP v Innsbrucku zapisali na zaslonu, ko so se najboljši danes lotili odločilnega dela v boju za mavrično majico. Kmalu za tem so evforični postali španski navijači, saj se je njihov ljubljenec Valverde pognal naslovu svetovnega prvaka naproti, za Slovence pa so bili ti trenutki res peklenski. Že v prvih metrih izjemno strmega vzpona je tempo najboljših postal prehiter za Rogliča. Sanj o slovenski kolajni je bilo konec, a ključni trenutek se je zgodil že veliko prej. Do cilja je bilo še 61 km, ko se je zdelo, da se vse odvija po načrtu selektorja Andreja Hauptmana in njegovih izbrancev, nato pa je počilo.

Roglič je pristal na tleh in nato za dolgo obstal na mestu. Simon Špilak mu je ponudil svoje kolo, da bi čim prej nadaljeval dirko, a je moral ponudbo zavrniti. Uporabljata pedale različnih proizvajalcev, tako da je moral kapetan ekipe počakati na spremljevalni avtomobil in svoje rezervno kolo. Izgubil je okoli dve minuti, ki ju je s pomočjo Špilaka in Jana Polanca še nadoknadil, ampak tudi zaradi tega ostal brez »streliva«, ko se je odločalo o zmagovalcu.



»Preveč energije sem porabil med lovom, na vznožju zadnjega vzpona sem bil brez moči, grabili so me krči, mukoma sem šel čez vrh. Za nameček se mi je pri padcu poškodoval čevelj,« je Roglič povedal, kaj vse je šlo narobe, in ni skrival, da je nespretno sam zakrivil padec. »Na okrepčevalni postaji sem vzel vrečo hrane, zaradi nje težišče v ovinku ni bilo pravo in pristal sem na tleh. Očitno se bom moral tudi jaz še kaj naučiti,« je o pripetljaju, ki mu je dirko obrnil na glavo, povedal slovenski kapetan.
 

Razočarani, a ponosni

Slovenska vrsta se je tokrat sicer predstavila v drugačni vlogi kot v preteklosti. Prvič je bilo na štartu osem naših kolesarjev in vodstvo ekipe se je odločilo, da se lahko preizkusijo tudi kot narekovalci ritma na čelu glavnine. Jan Tratnik, Grega Bole, Luka Pibernik in Domen Novak so bili v prvih 150 km veliko v ospredju v lovu za ubežniki, Roglič pa je v zadnjih 60 km ostal sam v ospredju, kjer so imeli njegovi tekmeci še veliko pomočnikov, ki so se »skrivali« do odločilnega dela. Je Slovenija prekmalu porabila preveč moči?

»Odločili smo se, da gremo v prvi pobeg le, če bodo v skupini navzoče velike nacije. To se ni zgodilo, zato smo se držali dogovora, da bomo poskušali z Boletom, Pibernikom, Tratnikom in Novakom čim dlje držati glavnino skupaj. Vse je bilo v redu do Primoževega padca. Za nameček lep čas nismo mogli priti do njega. Tu sta se žrtvovala še Jan Polanc in Simon Špilak, ki sta ga vrnila v dirko, ampak tukaj smo porabili toliko energije, da je je zmanjkalo za vrhunski rezultat. Vedeli smo, kaj delamo, nič ne bi bilo drugače, če v prvem delu dirke ne bi narekovali tempa,« je svojo odločitev pojasnil Hauptman.



»Ne moremo biti zadovoljni, saj smo prišli po vrhunski rezultat, sem pa ponosen na fante, ker smo dirkali, kot smo se dogovorili. Vsak je prispeval svoj delež in verjamem, da bo ta mlada ekipa v naslednjih letih spet krojila potek dirke,« pa je 43-letni selektor potegnil črto pod svoje drugo SP v tej vlogi in se optimistično ozrl v prihodnost.
 

Prihodnje leto za Mohoriča

»Gradimo ekipo, vse več kolesarjev je v svetovnem vrhu. Verjamemo v to, da smo sposobni krojiti velike dirke. To se je med sezono velikokrat pokazalo. S takšnimi kolesarji moram biti optimističen. Veselim se prihodnjih prvenstev, ker verjamem da nam bo uspelo,« je še povedal Hauptman, ki se je kot tekmovalec leta 2001 v Lizboni veselil brona, doslej edine slovenske članske kolajne na cestni dirki SP, ob selektorskem krstu pa lani Rogličevega srebra v vožnji na čas.



Naslednja priložnost bo prihodnje leto SP v Yorkshiru v Veliki Britaniji, že po Innsbrucku pa se svita, kdo bo slovenski kapetan na kar 284 km dolgi tehnično zahtevni preizkušnji. »Na naslednjem SP mi bo trasa bolj ustrezala, potrebna bo posebna priprava na tako dolgo preizkušnjo. Maksimalno se bom potrdil, da bom prišel v pravi formi in upam, da bo sreča na naši strani. Ne vem še, kakšna bo moja naslednja sezona, gotovo pa bo SP eden od ciljev,« je ob slovesu od Tirolske povedal Matej Mohorič.