Primož Roglič izgubil pol ekipe, a si zagotovil četrto Vuelto

Primoža Rogliča (Red Bull Bora Hansgrohe) še 24,6 kilometra vožnje na čas po madridskih ulicah loči od četrte zmage na Vuelti, s katero se bo na vrhu večne lestvice izenačil z Robertom Herasom. Dirka resda še ni končana, a zgodovinski dosežek mu, potem ko je brez težav prestal tudi vse pasti kraljevske 20. etape, lahko prepreči le katastrofalna smola. V zadnjo preizkušnjo gre s prednostjo 2:02 pred Benom O'Connorjem (Decathlon Ag2r), s katerim sta dva tedna bila izjemno bitko za rdečo majico.

Ta je na Rogličevih plečih končno pristala po izjemni predstavi njegovih »rdečih bikov« v 19. etapi. Na vzponu na Moncalvillo se je 34-letni Kisovčan po pravi ekipni gorski vožnji na čas z močjo, ki je spominjala na vladarja Toura zadnjih štirih let Tadeja Pogačarja in Jonasa Vingegaarda, odpeljal vsem tekmecem in bolj kot ne odločil zmagovalca 79. Vuelte.

Zadnji veliki preizkus je bila današnja 20. etapa s kar 5.000 višinskimi metri in sedmimi vzponi, tudi ciljnim na Picon Balnco. Na poti proti temu 7,9 km dolgemu klancu z 9,1-odstotnim povprečnim naklonom bi Rogličevi navijači lahko povsem umirjeno spremljali dogajanje, če vmes ne bi prihajale novice o velikih težavah pri ekipi Red Bull.

Aleksander Vlasov, ki je bil dan prej zadnji Rogličev pomočnik pred zmagovito samostojno akcijo, je omagal že po uvodnih kilometrih in ostal v ozadju karavane, nato pa so sledili odstopi Nica Denza, Patricka Gamperja in Danija Martineza. V pelotonu je završalo, da med »rdečimi biki« kosi neznana bolezen, španska televizija je poročala o primeru salmonele pri enem od članov spremljevalnega osebja in ugibala, da imajo enako težavo tudi njeni kolesarji.

Primož Roglič si je ob kroženju bolezni v njegovi ekipi nadel masko. FOTO: Ander Gillenea/AFP

»Čez noč nas je zajel bolezenski val, preverjamo, ali je šlo morda za zastrupitev s hrano. Prizadeti so bili številni člani našega osebja, prav tako Nico, Gampi, Dani in Aleks. Strniti moramo moči in se osredotočiti na zadjo etapo,« je težave v cilju obrazložil športni direktor Red Bulla Patxi Villa.

Vse je bilo pod nadzorom

Glavno vprašanje med etapo pa je kajpak bilo, ali je načeto tudi Rogličevo zdravje. Na cesti smo na srečo dobili nikalni odgovor. Slovenski kapetan je imel vse pod nadzorom, na vznožju ciljnega klanca je na čelo skupine favoritov poslal Floriana Lipowitza, dobrih šest kilometrov in pol pod vrhom pa je že sam prevzel odgovornost narekovanja tempa.

Okoli 40 sekund v ospredju je bil še ubežnik Pavel Sivakov (UAE), a Rogla ni lovil Rusa s francoskim potnim listom, temveč narekoval dovolj oster tempo, da je tekmece odvračal od morebitnih napadov. Dovolj silovitih, da bi ga spravili v težave, tudi ni bilo. Le v skupnem seštevku nenevarni Irec Eddie Dunbar (Jayco Alula) se je odpeljal svoji drugi etapni zmagi na letošnji Vuelti naproti.

Primož Roglič se bo zmage na Vuelti veselil tudi s sinovoma Levo in Aleksom. FOTO: Ander Gillenea/AFP

Roglič, ki je etapo končal na 3. mestu, je bil osredotočen predvsem na Enrica Masa (Movistar), ki je tokrat tudi s pomočjo odbitnih sekund proti Slovencu pridobil 9 sekund, premalo, da bi se lahko vrnil v boj za rdečo majico. Masu tudi ni uspelo pridobiti 22 sekund, ki jih je potreboval, da bi na 2. mestu prehitel O'Connorja. Avstralec se ni zlomil, potem ko je 13 dni nosil rdečo majico in moral v 19. etapi naposled priznati Rogličevo premoč. Tokrat je zelo dobro branil svoj položaj in si malodane zagotovil mesto na končnem zmagovalnem odru.

Četrta Vuelta in slovenski trojček

»Ekipa danes ni bila v najboljšem stanju, a so vsi dali vse od sebe, zato si vsi zaslužijo veliko spoštovanja. Na srečo se počutim dobro, zato je bil to zame lep dan,« je v cilju povedal Roglič, ki gre v sklepno vožnjo na čas s prednostjo 2:02 pred O'Connorjem in 2:11 pred Masom, ki je morda zamudil zadnjo priložnost, da še četrtič Vuelto konča na 2. mestu. Tako kot Richard Carapaz (EF Education) ni izkoristil možnosti, da se povzpne na oder za zmagovalce. Za Rogličem zaostaja okrogle tri minute, skoraj minuto za O'Connorjem, ki se bo na ravninski vožnji na čas v španski prestolnici morda znašel celo bolje od Masa in Carapaza.

Slovenskih navijačev boj za mesta pod vrhom ne bo zanimal preveč, osredotočili se bodo na Rogličevo predstavo. Sodeč po formi, ki jo je kazal v zadnjih dneh, in utrujenosti celotne karavane, ki je v treh tednih premagala 61.000 višinskih metrov, bi lahko dobil tudi etapo, četudi mu trasa ne ustreza najbolj.

Profil 21. etape Vuelte. FOTO: Infografika Delo

»V zadnjih treh tednih smo opravili veliko delo, zdaj ga moramo še dokončati. Počakajmo s slavjem! Gotovo smo mu zdaj bližje, gremo v pravo smer, vendar bo jutri še pravi boj v skupnem seštevku. Vedno pravim, da nisem specialist za vožnjo na čas, na cesti pa vedno dam vse od sebe,« je dodal Roglič.

Šestič se bo španski krog končal s kronometrom v Madridu, nazadnje pa je bila sklepna preizkušnja bitka s štoparico leta 2021 v Santiagu de Composteli, kjer je zasavski orel na bolj razgibanem terenu dobil četrto etapno tistega leta in slavil svojo najbolj prepričljivo od treh zaporednih zmag na španskem krogu (4:42 pred Masom).

Zdaj je v igri četrta letošnja etapna zmaga, a predvsem dva zgodovinska mejnika, ki bosta potrdila njegovo veličino in mogočnost velikega slovenskega kolesarskega dvojca. Roglič je pred tem, da postane rekorder po številu zmag na Vuelti, Slovenija, kjer smo letos že proslavljali zmagi Tadeja Pogačarja na Giru in Touru, pa bo po Franciji, Španiji in Veliki Britaniji četrta država v zgodovini, ki je v istem letu dobila vse tritedenske dirke.

Results powered by FirstCycling.com