Tretje mesto Primoža Rogliča na Giru je zgodovinsko, za nameček je slavil še dve etapni zmagi. To je nov korak naprej za slovensko kolesarstvo in tudi za Primoža. Naslednji cilj je slovenska zmaga na tritedenski dirki. Roglič je prvič štartal kot vodja ekipe, na lanskem Touru si je ta status priboril šele v drugi polovici dirke, in letošnja izkušnja mu bo v prihodnje zelo koristila. Nismo še videli vrhunca njegove kariere.

Bi lahko zmagal že letos? Vedeti moramo, da je Primož pred tem zmagal na enotedenskih dirkah po Združenih arabskih emiratih, Tirreno-Adriatico in po Romandiji. Malodane nemogoče je biti tako dolgo v tako vrhunski formi, Rogličevo pravo vrednost pa kaže letošnja lestvica svetovne serije, na kateri vodi.

Na vrhuncu forme si najbolj občutljiv

Morda so mu zmago odnesle želodčne težave. Na tako težki dirki, ko si na meji moči, ti lahko tudi prehlad odnese formo. Najbolj pa si občutljiv, ko si na vrhuncu forme. Lani je Simon Yates prevladoval na Giru do zadnjih štirih etap, nato pa v dveh dneh prišel do odstopa. Primožu se to ni zgodilo.

Veliko je bilo očitkov na račun njegove ekipe Jumbo Visma, a jaz bi ji čestital za 3. mesto. Vsi delamo napake. Če se Primožu ne bi pokvarilo kolo, nikoli ne bi izvedeli za nesrečni »biološki« postanek njegovih spremljevalcev. Ko se zgodi kaj takšnega, je treba gledati le naprej, tako kot je to storil Primož. Bržkone bi bila podoba nizozemske ekipe drugačna, če ne bi bilo poškodbe Roberta Gesinka in bolezni Laurensa De Plusa, ki bi morala biti Primoževa ključna pomočnika v gorah.

Kjer se prepirata dva ...

V njih je »vojno« med Vincenzom Nibalijem in Rogličem odlično izkoristil Richard Carapaz. Italijanski mediji so močno pritiskali na Rogliča, a spravili so se na napačnega. Ekvadorec jim je z izjemno močno ekipo Movistar in premeteno taktiko speljal zmago. Nihče ni pričakoval, da bo Carapaz na koncu tako močan, potem ko so mu dopustili, da nadoknadi visok zaostanek. Vse to je bila za Rogliča tudi velika šola, ki mu bo pomagala do naslednjih zmag.



Ne gre prezreti Jana Polanca z dvema dnevoma v rožnati majici in končnim 14. mestom, za deseterico, ki si jo sicer zasluži, je bil na koncu preveč utrujen po dolgi prvi polovici sezone. Za profesionalno opravljeno delo v Nibalijevi ekipi je treba čestitati tudi Gregi Boletu.

Ob trasi Gira je bilo lepo videti številne slovenske zastave, na to smo lahko ponosni, postajamo kolesarska nacija in upati je, da bo z leti tudi navijaška kultura na višji ravni. Padci zaradi navijačev niso nič novega, je bil pa prvič vanj vpleten slovenski navijač. Velika večina jih navija športno, nekateri se bodo morali naučiti obvladovati strasti.