Kanibal v rumenem

Kateri so bili največji športniki v zgodovini? Okusi in merila so morda različni, vendar so nekatera velika imena nesporna. Pele s tremi naslovi nogometnega svetovnega prvaka, Mohamed Ali, ki je bil trikrat kralj boksarske težke kategorije, Michael Schumacher, sedemkratni svetovni prvak v formuli ena … Zraven gotovo sodi tudi Eddy Merckx, kolesar, kakršnega ne pred njim ne za njim še ni bilo. Pred 50 leti je prvič na Tour de France oblekel rumeno majico, ki letos praznuje stoletnico.

Rdeča nit 106. dirke po Franciji, ki se je minulo soboto začela v Bruslju, končala pa se bo v nedeljo, 28. julija, v Parizu, je kot na dlani. Čaščenje dveh najmočnejših simbolov dirke vseh dirk. Rumena majica je eno najbolj prepoznavnih in iskanih športnih oblačil od 18. julija 1919, ko jo je kot vodilni na Touru prvi oblekel Francoz Eugène Christophe. Nihče pa ni njene slave v svet ponesel močneje in bolj prepričljivo kot Édouard Louis Joseph Baron Merckx.

Njegovi dosežki še štiri desetletja po koncu kariere ostajajo na vrhu, pet končnih zmag (1969, 1970, 1971, 1972 in 1974), 34 etapnih zmag in 97 dni v rumeni majici je statistika, ki jo bo težko preseči. Še bolj impresivni in neponovljivi pa so bili Merckxovi drugi podvigi. Zmagal je na 11 tritedenskih dirkah, 28 klasičnih dirkah, treh svetovnih prvenstvih, njegov rekord v vožnji na eno uro je obstal kar 28 let. Vse skupaj je v 13-letni profesionalni karieri nastopil na okoli 1800 dirkah in slavil 445 zmag.

Drugim ne pušča niti drobtin

V današnji dobi bolj razširjene kolesarske konkurence in predvsem specializacije bodisi za enodnevne bodisi za etapne dirke je takšna prevlada enega kolesarja nepredstavljiva. Merckx je tekmece prekašal tako po kolesarski moči kot po nenasitnosti po zmagah, odtod tudi njegov vzdevek. Njegova avtorica naj bi bila hči Christiana Raymonda, enega od Merckxovih tekmecev v 60. letih minulega stoletja. Ko ji je oče razložil, kako se je razpletla ena od dirk, je dejala: »Ta Belgijec drugim ne pušča niti drobtin, je kanibal.«



To poimenovanje je na Touru 1969 upravičil v velikem slogu. Na poti do prve od svojih petih zmag je bil najhitrejši v šestih etapah, v anale pa se je vpisala pirenejska preizkušnja, pred katero je imel pred tekmeci že skoraj osem minut prednosti. Ni je branil, kot velevajo kolesarski učbeniki, temveč je uprizoril enega najbolj silovitih napadov v zgodovini. V etapi z vzponi na Peyresourde, Aspin, Tourmalet, Soulour in Aubisque je tik pred vrhom Tourmaleta ušel tekmecem, 140 kilometrov prekolesaril sam v ospredju in zmagal z osmimi minutami naskoka. Prednost v skupnem seštevku je povečal na 16 minut, v cilju pa zabrusil novinarjem: »Upam, da sem storil dovolj, da sem v vaših očeh zasluženi zmagovalec.«



Iz njega je govoril gnev, ker so ga na Giru d'Italia istega leta diskvalificirali zaradi pozitivnega dopinškega testa. V njegovem vzorcu so našli fenkamfamin, ki ni bil na seznamu prepovedanih substanc, vendar je imel podobne učinke kot amfetamini. Vseeno ga je direktor Gira Vincenzo Torriani vrgel z dirke, medtem ko je nosil rožnato majico vodilnega. Merckx še vedno v intervjujih poudarja, da je šlo za zaroto. »To je bil najtežji dan v moji karieri, izključili so me zaradi dopinga, le dva dneva pred tem pa mi je nekdo ponujal denar, da bi prodal dirko. Dejal sem, da me to ne zanima, nisem želel niti vedeti, koliko denarja mi ponuja. To je bilo najhuje,« je dejal zdaj 74-letni Merckx, ki bi zaradi prepovedi nastopanja skorajda izpustil Tour 1969, a so mu kazen preklicali in na francoskih cestah je dočakal veliko zadoščenje.

Z apollom 11 poletel na luno

»Najlepše spomine v karieri imam na 20. julij 1969, uresničile so se mi sanje, 30 let je tedaj minilo od zadnje belgijske zmage. Dobro se spominjam, ko sem zapeljal na velodrom Vincennes (tam je bila ciljna črta Toura med letoma 1968 in 1974, op. p.), so vsi vzklikali moje ime. Kolesarji pravijo, da ne slišijo gledalcev ob cesti. To je res, ko si osredotočen na dirkanje, ko pa sem tedaj prikolesaril pred 25.000 navdušenih ljudi, je bilo povsem drugače. Ne spominjam se veliko stvari pri drugi in tretji zmagi na Touru, prva iz leta 1969 pa je ostala v trajnem spominu,« se Belgijec nostalgično spominja dneva, ko je ameriška vesoljska odprava apolla 11 pristala na Luni. Po zmagi so Merckxa odpeljali v televizijski studio, kjer je prvi intervju dal s podobami Neila Armstronga in drugih astronavtov v ozadju.



Tedaj se je začela kanibalova prevlada, ki so jo nekateri stežka sprejeli. Merckx se ni držal nepisanega kolesarskega pravila, da veliki šampioni tekmecem prepuščajo vsaj »tolažilne« nagrade, etapne zmage in trofejne majice za etapne uvrstitve, kralja gora … Kanibal je osvajal vse, na vprašanje o tem, kaj ga je tako gnalo, pa dejal: »Kolesarstvo je strast. Od malih nog sem sanjal o tem, da bi bil kolesar. Med šolskimi počitnicami sem se igral, da dirkam na Touru. Zakaj? Nihče v moji družini ni bil kolesar. Zakaj pa nekateri postanejo duhovniki? Hotel sem postati kolesar in nisem vedel, zakaj. To je strast.«