Zmagovita taktika: ko boli, pospeši

Ljubljana – V osmih dneh se je zbirka slovenskih atletskih kolajn povečala za dve zlati. Ne sicer članski, pa vendarle. Potem ko je na evropskem prvenstvu do 23 let zlato kolajno osvojil metalec diska Kristjan Čeh, se je v nedeljo najžlahtnejšega odličja na EP do 20 let razveselila še Klara Lukan. In navdušila s svojim tekom na 5000 m, v katerem je vodila od štarta do cilja in na koncu z najbližjo zasledovalko opravila skorajda za šest sekund.
 
»Klara je najbolj garala, bila je najbolj utrujena, a ni popustila. In če si lahko toliko zaupaš, kot si je ona, ne more biti drugače, kot da zmagaš. Klara je dokaz, da je dosegljivo vse, kar si želiš, če zaupaš vase. Če poveličuješ druge, je težko priti na vrh, splača se biti samozavesten,« navdušenja nad Lukanovo ne skriva Albert Šoba, vodja slovenske odprave v Boråsu, kjer je 18-letnica delovala kot izjemno izkušena tekmovalka in je suvereno prišla do zmage. S časom 16:03,62 je postavila državni rekord za starejše mladinke, verjetno bi bil ta lahko še boljši, če bi imela konkurenco, tako pa je bil njen celoten tek v bistvu solo, kar nikakor ni preprosto.

»Zadnja dva kroga sem res trpela, a ni bilo druge izbire. Nisem imela občutka, da imam konkurenco, saj so tekmice vseskozi tekle vsaj meter, če ne dva za mano. Če te nekdo vsaj malce potiska, daš od sebe še več, tako pa je bilo res vse v glavi in samozavesti,« je še enkrat podoživela tekmo simpatična Šentjernejčanka, ki se je za EP psihično pripravljala kar nekaj mesecev, gradila samozavest, v glavi je imela le en cilj – da bo šla na vse ali nič.

»Kar nekajkrat sem vizualizirala svoj tek, kako bom tekla, ko bo težko, da bom samozavestna in se v tistem trenutku nasmejala. Trener mi namreč vedno pravi: ko boli, pospeši. V glavi sem si ves čas ponavljala, da je možno vse,« je razkrila Lukanova, ki je vedela, da ima v nogah dober čas, saj je konec maja na evropskem klubskem pokalu v Tampereju tekla 16:11,34, a je na Finsko odpotovala takoj po maturi, kar pomeni, da je bila utrujenost tam precejšnja, manevrskega prostora posledično precej.
Zanimivo, da Lukanova teka na 5000 m ne misli prevzeti kot svojo glavno disciplino, v načrtu ima trening krajših tekov. »Vsekakor bi rekla, da imata prednost 1500 in 3000 m, saj bomo skušali ohraniti hitrost. Po vsej verjetnosti se bom delno posvetila tudi 3000 m z zaprekami, v Ljubljani sem letos že tekla na 2000 m zaprekami,« pojasnjuje atletinja, ki je ta mesec izboljšala tudi slovenski članski rekord Sonje Roman v teku na 2000 m.

Maruša Mišmaš motivacija in vzor

Zadnji dve leti sicer Lukanova dela pod vodstvom trenerja Tevža Korenta, kar pomeni, da vadi skupaj z Marušo Mišmaš, ki – mimogrede – ta čas združuje priprave in medene tedne … »Maruša je zame izjemna motivacija, super je, da jo imam vsak dan ob sebi. To je izjemna spodbuda, da dajem vsak dan več od sebe, tako na treningu kot v šoli, ker vidim, da se da. Maruša je res vzorčni primer tega. Izjemno je biti obkrožen s takšnimi perspektivnimi ljudmi, tudi denimo s sošolci, ki so se udeleževali olimpijad znanja. To te oblikuje v povsem novo osebnost in res sem vesela, da sem šla skozi ta proces,« pravi Lukanova, ki so ji ob vpisu na mednarodno gimnazijo Bežigrad položili na srce, da bo morala sčasoma, najpozneje v tretjem letniku, opustiti šport, ker zanj ne bo imela dovolj časa.

»Šokirana sem bila, ko so mi to rekli. Sploh letos sem si vseskozi govorila, da sem sposobna, da se z močno voljo, garanjem, odrekanjem da vse. Ko sem pritekla v cilj, sem pomislila tudi na vse profesorje in si rekla, to je to, dokazala sem, da zmorem,« je pojasnila bodoča študentka kemije.