Za slovo v boj za stopničke s Tjašo, Tejo in Adelo

Minsk – Pred vrati je sklepni konec tedna evropskih iger, drugih doslej, ki podobno kot tiste premierne pred štirimi leti v Bakuju tudi zdaj ponujajo zapuščino številnih vprašanj in ugank. A navzoči na prizorišču radi preštevajo kolajne. Slovenija je doslej v Minsku osvojila štiri, zbirko pa bi lahko obogatila na jutrišnji zadnji dan iger.

V vasi športnikov, ki jo bodo po jutrišnjem koncu iger domačini preuredili v študentsko naselje, je iz dneva v dan bolj mirno. Veliko nastopajočih se je namreč že vrnilo v domovino, včeraj je denimo iz Minska odpotovala slovenska namiznoteniška reprezentanca, nekateri pa so že na novih prizoriščih svojih tekmovalnih izzivov. Tako nova naloga, danes in jutri na tekmi svetovnega pokala v Berlinu, že čaka zlato lokostrelko Tojo Allison.

A za tri slovenske športnice bo živahno še na teh igrah. Jutri si bo namreč v dvorani Čižovka, kjer se je pred dnevi judoistični tabor razveselil kolajn Klare Apotekar in Maruše Štangar, visoke cilje začrtala Tjaša Ristič v karateju (kategorija do 61 kg), svojo zgodbo bosta nadaljevali v gimnastičnem sporedu Teja Belak in Adela Šajn. Če bi tukaj tekmovali po običajnih pravilih evropskih prvenstev, bi bila v finalu tudi Tjaša Kysselef, a ker na teh igrah med izbrano šesterico po orodjih lahko nastopi le ena tekmovalka iz posamezne države, omenjeni telovadki 6. mesto na preskoku ni zadostovalo. Belakova je bila namreč 4., priložnost jutrišnjega nastopa je tako pripadla sedmouvrščeni Izraelki Ofir Netzer. »Škoda, da je tako. Če ne bi dobro opravila naloge, bi si lahko kaj očitala, tako pa so mi finale preprečila nenavadna pravila,« je potožila 26-letna Ljubljančanka.

Zakaj ne bi tekmovali tako kot v judu?

Sicer pa so mnogi v razkošju Arene Minsk, enega najlepših pokritih večnamenskih objektov na stari celini, ugibali o pravilih in razlikah na teh igrah v primerjavi s tekmovanji podobne ravni. Zato je bila rdeča nit pogovora z Andrejem Mavričem, trenerjem slovenskih telovadk, tudi o pravilih na igrah v prihodnje. »Radi bi videli, da bi podobno kot v judu in še nekaterih panogah takšne evropske igre štele za prvenstvo. O tem sem se že večkrat pogovarjal s kolegi iz drugih držav, tudi te dni v Minsku, a za zdaj kakšnih premikov še ni zaznati. Res, pravično in za športnike ustrezno bi bilo, da bi imeli v gimnastiki tri leta klasično EP, nato pa v enem letu le igre, ko bo za te napočil čas. Bilo bi manj nejasnosti tudi okrog ciljev pred sezono, ugibanja o konkurenci in ne nazadnje pravilih,« je poudaril Mavrič.

Sicer pa je bil s četrtkovim slovenskim uvodom zadovoljen. Ni bilo hudih napak in padcev (srebrni hrvaški olimpijec Filip Ude je, denimo, takoj ob začetku nastopa padel s konja z ročaji in ostal brez načrtovanega finala), dve tekmovalki sta se od treh uvrstili v finale po orodjih, če ne bi bilo še teh spremenjenih pravil, bi tako imeli vse tri pod žarometi napovedovanega jutrišnjega spektakla. Prav zadnji dan gimnastičnega tekmovanja bo namreč med najbolj odmevnimi dogodki na prizorišču, kar je pravzaprav napovedal že četrtkov kvalifikacijski uvod. V dvorani z nekaj več kot 15.000 sedeži so odprli spodnji del tribun z oceno, da bo zmogljivost 8000 obiskovalcev zadoščala. A že v prejšnjih dneh je bilo na tekmovanju ritmične gimnastike jasno, da bi bilo občinstva lahko še več, podobna ocena je sledila v četrtek in tako bo tudi ob koncu tedna.

Tudi sproščenost naj bi bila jutrišnja odlika dveh slovenskih finalistk, o dobri pripravljenosti sta se namreč prav tu tako že prepričali. »Dan do tekme bo treba premišljeno izkoristiti, torej brez pretiravanja s prehranjevanjem, zlati pretirani maščobi se moramo izogibati,« se dobro zaveda Šajnova, najbolj izkušena med našimi telovadkami v Minsku. V nedeljo se bo prepustila tekmovalnim užitkom in podobno kot Belakova poskusila doseči kar največ. Ob navzočnosti številnih poznavalcev gimnastike, še iz časov sovjetskega imperija posebej podčrtane športne panoge v Belorusiji.