Z vsakim srebrnim odličjem je občutek slabši

V tretje ni šlo rado, slovenski odbojkarji so se z evropskega prvenstva še tretjič vrnili kot podprvaki. Nagrada za prikazane igre v Ostravi in Katovicah je srebro, zlato odličje je bilo na dosegu roke, a so jim ga v finalu z zmago s 3:2 (-22, 20, -20, 20, 11) izmaknili Italijani. Fantje selektorja Alberta Giulianija so v vrhunski tekmi prikazali svoje adute, a mlada garda azzurrov je vračala z isto mero in z večjo energijsko zalogo prva prečkala ciljno črto. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija dan prej v polfinalu odigrala naporen, tako telesno kot psihično, polfinalni dvoboj s svetovnimi prvaki in gostitelji Poljaki, po Giulianijevem mnenju je zato v sklepnem delu finala njegovim izbrancem tudi malce popustila zbranost.

Tretja srebrna kolajna je nova potrditev, da je Slovenija starocelinska in svetovna odbojkarska velesila, po dveh izgubljenih finalih s Francijo in Srbijo v letih 2015 in 2019, so bili tokrat naši odbojkarji najbližje zlati nagradi, a je italijanski selektor Ferdinando De Giorgi storil ključno potezo, ko je v igro poslal levorokega korektorja Yurija Romanoja, ki je bil v napadu neustavljiv. »Smo veseli in ponosni na to, kar smo storili. Na zadnjih štirih prvenstvih smo osvojili tri srebrne kolajne, bili še enkrat v četrtfinalu, tako stalna ni bila nobena ekipa. Želeli smo si zlata, a je treba priznati, da so bili Italijani boljši,« je razmišljal kapetan Tine Urnaut.

»Če bi mi kdo rekel, da bom v šestih letih odigral tri finala, bi takoj podpisal, četudi bi to pomenilo tri srebrne kolajne. Bili smo lačni zlata, a na koncu nam je zmanjkalo energije. Zato imamo mešane občutke, smo ponosni, a hkrati razočarani. Italijani so se dobro pripravili na naše zunanje igralce, zato sva več napadala midva z Janom Kozamernikom, a so tudi nama pošle moči. A nismo še rekli zadnje tekmovalne besede. Čeprav nekaterim v osebnih dokumentih piše, da nismo več rosno mladi, se s tem ne strinjamo. Počutimo se mlade,« je pristavil Alen Pajenk.


 

Praznina po porazu

»Res smo drugi v Evropi, kar ni slab dosežek, a vsi smo si želeli zlata. Ta poraz zelo peče,« je bila ugotovitev Klemna Čebulja. Gregor Ropret je odlično zamenjal poškodovanega podajalskega soigralca Dejana Vinčića, pred dvema letoma v polfinalu in finalu EP ni igral zaradi vnetja slepiča, minuli konec tedna je zaradi igranja v Katovicah tudi izpustil sestrino poroko, kjer bi moral biti priča.

»Nismo ne razočarani ne veseli, smo nekako prazni. Vse skupaj moramo prespati: ko bomo dojeli, kaj smo postorili in koliko ljudi je bilo spet z nami, bomo uvideli, da nam je uspelo nekaj velikega in se tudi konkretno poveselili. Morebiti so tri srebrne kolajne celo večji uspeh, kot če bi bili enkrat zlati, trikrat pa izpadli v četrtfinalu ali še prej. Vsekakor pa še naprej upamo, da se nam bo enkrat pokrilo in da se bomo veselili tudi zlata,« je navrgel Ropret.

Odbojkarji so se včeraj po vrnitvi v domovino udeležili skupnega kosila, ki ga je priredil predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret, sledil je sprejem pred navijači na Kongresnem trgu v Ljubljani. Na njem je odbojkarje še vedno premleval grenak občutek, bistvo je povedal Jani Kovačič: »Vse tri srebrne kolajne bi zamenjal za eno zlato.« Dejan Vinčić mu je pritegnil: »Z vsakim srebrnim odličjem je občutek slabši. Vsi smo še razočarani, a čez nekaj dni bo prišel tudi občutek veselja.« S 35 leti drugi najstarejši igralec v izbrani vrsti je tudi razložil, da so po finalu v Katovicah malo spali, čas so si krajšali tudi s kartanjem. Tine Urnaut je po svoje razložil burno soočenje s poljskim kapetanom Michalom Kubiakom v polfinalu: »Hotel je biti pameten, a na koncu tekme je povsem utihnil.«