Z malarijo se je boril za življenje

Devetkratni svetovni prvak v motokrosu Antonio Cairoli se je nadejal, da se mu bo letos uspelo po številu naslovov izenačiti z rekorderjem Stefanom Evertsom. Najstarejši v karavani MXGP se je dvobojeval z močnim Timom Gajserjem, ki drvi lovoriki naproti, upi 33-letnega Italijana pa so se razblinili s poškodbo rame. Sezone je zanj konec, Everts tako ostaja edini v zgodovini tega športa z desetimi naslovi. Potem ko je legendarni Belgijec lani za las ušel smrti – na dobrodelnem dogodku v Afriki se je okužil z malarijo –, letos pa zaradi posledic bolezni ostal brez šestih prstov na nogah, je zdaj njegova največja želja še kdaj voziti motor.



Everts, ki se je športno upokojil leta 2006 s 101 zmago v svetovnem prvenstvu, je novembra lani v Kongo odpotoval zaradi dobrodelnosti, domov pa se vrnil z malarijo. Dva tedna je bil v komi, bojeval se je z agresivno obliko bolezni, njegovo življenje je viselo na nitki. »Izvlekel sem se. Zdravniki so mi dejali, da sem imel izjemno veliko parazita v krvi in da nihče prej s takšnim deležem ni preživel,« je v oddaji Fox 74 Show pripovedoval Stefan Everts.

Odtlej je bil redni obiskovalec bolnišnice, zadnje preiskave so pokazale, da na možganih in drugih organih nima trajnih poškodb. Najhujše so posledice na nogah, odmrli so mu prsti, treba jih je bilo amputirati. »Dobro se počutim, še vedno pa se borim z bolečinami v desni nogi. Težko hodim, veliko sem na kolesu,« je opisal trenutno stanje 46-letni nekdanji dirkač, ki se je v najtežjih trenutkih veliko naučil o življenju in sebi: »Včasih sem šel skozi življenje kot hurikan. Zdaj sem bolj umirjen.«
 

Najstnik Liam tretji dirkaški rod Evertsov

Everts je nazadnje vodil ekipo Suzukija, s katerim je med izjemno tekmovalno kariero osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka od desetih. Lani se je poglavje končalo in osredotočil se je na kariero sina Liama, ki se je tedaj dokazoval v kategoriji 85 ccm v evropskem prvenstvu. Letos se je najstnik, ki je po dedku Harryju Evertsu, štirikratnem svetovnem prvaku, in očetu Stefanu tretji rod Evertsov v motokrosu, premaknil v razred 125 ccm.



»Žena Kelly pravi, da sem včasih do sina prestrog. Poskušam biti boljša verzija svojega očeta, ki je od mene zelo veliko zahteval, a hkrati sem se zahvaljujoč njegovi podpori in neposrednosti naučil največ. Pokazal mi je, kaj pomeni trdo delo in da je treba biti vselej kritičen do tega, kar počneš. Ko vidim, kakšne napake dela Liam, mu to povem. Lahko bi bil še hitrejši. Če mu ne bi povedal, tega ne bi vedel,« je zahtevni odnos oče-sin v vrhunskem športu opisal Everts in dodal, da daje Liamu vso podporo, ki jo je zmožen dati.

Zaveda se, da sin v svetu motokrosa nosi težko breme priimka. »Vem, da stopiti v moje čevlje ni enostavno. Vsi ga opazujejo, odkar je sedel na motor. Dobro se spom­nim, kako je bilo meni, ko sem šel po očetovih stopinjah. Šele ko sem osvojil četrti naslov svetovnega prvaka in se izenačil z njim, sem si oddahnil. Liama hočem naučiti, da se otrese pritiska, ni mu treba dosegati mojih rezultatov, zame je pomembno le, da vsakič, ko se usede na motor, pokaže največ, kar zmore. Četudi to pomeni peto ali deseto mesto,« razmišlja desetkrat­ni svetovni prvak.
 

Pravočasno se bo umaknil

Liam Everts ima 14 let, letos je novinec v razredu 125 ccm, v katerem se merijo dirkači med 14. in 17. letom starosti. »Mlad je še, veliko ima pred sabo, ogromno prostora za napredek, pridobiti mora še izkušnje. Otroci sodobnosti so pametnejši, kot smo bili mi pri njihovi starosti. Jaz pri 14 letih še nisem dirkal, imel sem jih petnajst, ko sem začel,« je Stefan Everts vlekel vzporednice.



Ima morda v prihodnosti željo po lastni ekipi v motokrosu? »Ne, nimam. Moj cilj je Liamu zagotoviti vso podporo, ki jo potrebuje, in mu pokazati pravo pot. Prihodnja tri leta so zanj zelo pomembna, potrebuje me. Ko bo čez nekaj let res dober in utrjen dirkač, bom zadovoljen. Naprej pa bo odvisno od njega – nočem mu namreč slediti predolgo in mu dihati za ovratnik,« je nakazal, da se bo pravočasno umaknil iz sinove kariere in mu pustil prosto pot. Prej bo treba končati tudi šolo, ki jo najstnik pridno obiskuje. Še letos bo več treniral tudi na 250-kubičnem motorju, saj se mora okrepiti, pravi izkušeni Everts, ki ima dobro razdelano sinovo pot.
 

Rad bi se pozdravil

V zgodovino se je Stefan Everts vpisal tudi kot edini motokrosist, ki je v istem dnevu zmagal v treh raz­redih: do 125 ccm, 250 ccm in 650 ccm. Mejnik je dosegel leta 2003 na dirki v Franciji. »Bil je čudovit dan, še vedno se ga dobro spomnim. Spomnim pa se tudi dopinške kontrole. Po treh vožnjah v meni ni bilo več kapljice tekočine, vsaj dve uri sem čakal, da sem oddal vzorec urina,« je obujal spomine legendarni motokrosist, ki ga veseli, da se je njegov šport še razvil, odkar je končal kariero.



»Bolj je priljubljen in profesionalen. Vse dirkače in dirke lahko spremljaš na internetu, veliko so k prepoznavnosti pripomogla družbena omrežja. Proge so drugačne, več je skokov, nekatere so hitrejše, so pa manj tehnične, več dela in časa je vloženega tudi v pripravo terena. Paddock je večji, vse je na višji ravni,« je opisal spremembe. Nekaj pa je vendarle že trinajst let nedotaknjeno: njegovih deset naslovov. Mejniku se je z devetimi približal Cairoli, najizkušenejši v karavani MXGP, ki pa bo v prihodnje vse teže držal korak z mladimi pri vrhu.

»Že leta 2006 sem dejal, da bo Tony sledil mojim stopinjam, kar se je tudi zgodilo. Če bo nekega dne izenačil rekord, to ne bo spremenilo moje kariere. Spoštujem ga, in če mu bo uspelo, mu bom čestital,« je dodal Everts, čigar prva želja je, da bi se otresel zdrav­stvenih težav. »Rad bi se pozdravil. Še vedno okrevam po amputaciji prstov na nogah, trajalo bo še nekaj mesecev. Zame največji izziv je vrniti se na motor kljub manjši nogi. Upam, da mi bo uspelo prihodnje leto,« je še razkril nekdanji dirkač.