Vsaka kolajna ima svojo zgodbo in vsaka je na svoj način posebna

Ljubljana – Na evropskih prvenstvih v sedmih panogah, ki sta jih gostila Glasgow in Berlin, je edino kolajno v olimpijski disciplini za Slovenijo osvojil telovadec Sašo Bertoncelj. Na konju z ročaji se je okitil s srebrom ter tako nadaljeval tradicijo osvajanja odličij v letih zimskih OI. Dve bronasti je namreč osvojil 2010. in 2014. Časa za počitek naš telovadec nima, letos ga čakata še dve zelo pomembni tekmovanji.
 

Poleg tega, da je za razliko od prejšnjih dveh ta kolajna srebrna, ima morda večjo vrednost tudi zavoljo tega, ker ste jo osvojili po slabi sezoni?

Ogromno je vredna, težko pa bi rekel, da je več vredna od bronastih. Morda le zato, ker je srebrna, a pred osmimi leti sem osvojil prvo, dolgo želeno kolajno in te ne bom nikoli pozabil, drugo po operaciji komolca, po kateri sploh nisem vedel, če bom še kdaj telovadil. Zdaj pa pri teh letih in po takšnih sezoni … Vsaka ima svojo zgodbo in vsaka je na svoj način posebna.
 

Kako težko se je spodbujati, da bo na vrhuncu šlo, potem ko si v sezoni sledijo tekme, na katerih ne gre po željah?

Da, in bolj ko se bliža prvenstvo, bolj se zavedaš, da je od zadnje kolajne minilo že štiri leta. Težko je, seveda. Dvomiš, če prav delaš in če si še sposoben vrhunskih rezultatov. Enostavno se moraš prepričati, da zmoreš. Največja težava je, da začneš spreminjati treninge, razmišljaš, ali bi moral malo več trenirati, potem malo manj, ker si morda pretreniran in je treba spočiti glavo. Razmišljaš o prehrani, psihologu, iščeš rešitve, a bistvo je, da moraš samo vztrajati, biti strpen. Dvomi so bili, preizkušal sem marsikaj, na koncu pa sem se zgolj skušal umiriti. Mesec in pol sem bil bolj ali manj izoliran, sam sem bil v škofjeloški dvorani, družina je bila na morju, posvetil sem se sebi in morda je to na koncu zasukalo stvari.
 

Ste ponosni, da ste za zdaj najboljšo letošnjo sestavo pokazali na za zdaj najpomembnejši tekmi?

Seveda, zelo, ampak kar nekako sem čutil, da bi se to lahko zgodilo. Sebastijanu (Piletiču, trenerju; op. p.) sem dejal, da potrebujem takšne tekme, ker sem bil tako zasičen z vsemi nastopi, da nisem več čutil pravega adrenalina. V zadnjem obdobju najboljše sestave pokažem na tekmah, ki največ štejejo, torej domače preizkušnje in prvenstva, vmes pa zmanjka aktivacije.
 

Je težje v finalu nastopiti prvi in se predstaviti s težjo sestavo, s katero nisi tako suveren, ali zadnji, zavedajoč se, da je kolajna dosegljiva z lažjo vajo, kot je bil zdaj pri vas primer, kar prav tako ni preprosto?

Lažje je drugo. Sicer prinaša dodatno psihično obremenitev, a ta trenutek se počutim bolj psihično stabilnega kot telesno pripravljenega za težjo sestavo. Vedel sem, odločen sem bil, da bom lažjo sestavo izvedel dobro. Če bi bilo nujno, bi poskusil tudi s težjo, sem se pa zavedal, da ni prav veliko možnosti, da bi jo izvedel dobro. Zato sem bil zelo vesel, da je bil razplet takšen, kot je bil.
 

Kako je s prehodi med lažjo in težjo sestavo?

Sam s tem nimam težav, ker treniram obe sestavi, v osnovi sta si podobni. Pred finalom EP sem se pripravil na oba scenarija, torej da bodo ocene pred mano takšne, da bo dovolj lažja sestava, in da bodo tako visoke, da bo potrebna težja.
 

Letos ste imeli prvič EP v drugem delu leta, čakata vas še SP in svetovni pokal v Cottbusu, ki bo štel za lestvico za OI. Kako gledate na takšen spored, potem ko ste sezono začeli februarja?

Težko je, ne morem si privoščiti dneva predaha, zdaj grem za tri dni na morje, a bom imel s sabo pripomočke, da bom lahko malo vadil, moram ostati v pogonu. Nazadnje sem bil na dopustu junija lani. Vse to je novo, a zdi se mi, da bom zdržal do konca, dobro dvigujem formo. Zakaj je tako, pa so nam dali pri evropski zvezi dobro pojasnilo, namreč da gimnastika že dolgo ni imela tako velike medijske prepoznavnosti kot tokrat. Spoštujem in razumem to, vesel sem, da nekdo razmišlja v tej smeri. Končno je nekomu to pomembno, ne pa da se nenehno samo poudarja tradicija. Treba se je posodobiti. Koledar ni idealen, a če bo to v skupno dobro, če bomo športniki vedeli, da bomo imeli kaj od tega, potem bomo že potrpeli.
 

Po kvalifikacijah ste bili zelo kritični do sodnikov. Je ta težava sploh rešljiva?

Če se ne bi uvrstil v finale, ne bi bil. Dejstvo je, da si trojica ni zaslužila priti skozi kvalifikacije, osrednji akter pa je bil Max Whitlock. Njegov nastop je bil polom, sodniki bi mu morali odbiti od 2,5 do 3 točke, so mu pa le 1,8. In potem seveda niso mogli več držati normalnega kriterija, še drugi so dobivali previsoke ocene. Razumem, da se dogajajo napake za desetinko ali dve, za toliko pa ... Mislim, da bi morali biti sodniki v gimnastiki profesionalni, da bi jih lahko kaznovali, ne pa ljubiteljski, ki pač radi hodijo naokrog po tekmah.
 

Kmalu se bodo začele kvalifikacije za OI, so vam pravila, kako do Tokia, povsem jasna?

Ne še povsem. Če se nekdo uvrsti na OI z ekipo, potem pa denimo osvoji kolajno na SP 2019 ali zmaga v svetovnem pokalu, kdo bo dobil mesto namesto njega? Četrti s SP ali drugi v svetovnem pokalu? Enako vprašanje je v primeru, če isti telovadec osvoji kolajno na SP in zmaga v svetovnem pokalu. Je tudi še nekaj drugih neznank, ampak z ekipnega vidika, kar nas ne zadeva.
 

Katera pot vam vliva več upanja? Da osvojite kolajno prihodnje leto na svetovnem prvenstvu ali da ste prvi v svetovnem pokalu, v katerem bodo šteli najboljši trije rezultati od osmih tekem?

Malce je povezano. Največje možnosti bodo načeloma na SP. Če bi gledal lansko SP v Montrealu, bi se uvrstil na OI, ker bi se tekmovalci, ki so končali pred mano, na igre uvrstili z ekipo ali prek mnogoboja. Oba sistema pa sta povezana zato, ker če bom dobro nastopal na prvih štirih tekmah svetovnega pokala, potem bom lažje tekmoval na SP, saj bom manj obremenjen, ne bo vse odvisno le od ene tekme.