V Riu je bilo zabavno z rokometaši, zdaj bo tudi s košarkarji

Izbira Bojana Tokića za enega od dveh slovenskih zastavonoš na prihajajočih olimpijskih igrah v Tokiu nikakor ni naključna. Naš namiznoteniški adut bo namreč že četrtič branil slovenske barve na tem velikem tekmovanju. Tokrat pa ga je doletela čast vihtenja zastave na uvodni slovesnosti. Z njim smo se pogovarjali v dneh sklepnih olimpijskih priprav, ki jih je opravil najprej s kolegi v Laškem ter na Rogli, nato pa so se tik pred odhodom vsi skupaj, in tokrat še v družbi hrvaških reprezentantov, zbrali v Opatiji.
 

Kako je trenutno glede vaše pripravljenosti, kako se počutite med odštevanjem do nastopa v Tokiu?

Glede igre in tekmovalne pripravljenosti se ne smem pritoževati, četudi mi v zadnjih tednih ni šlo vse tako, kot sem si želel. Bil sem v Varšavi na evropskem prvenstvu, šel spat povsem običajno, nato pa se sredi noči zbudil s hudimi bolečinami v zapestju. Pravzaprav še zdaj nismo ugotovili, za kakšno poškodbo gre, moral sem si prve dni pomagati z nalgesini, voltareni in podobnim, sem pa zato tam vdal dvoboj 2. kola, saj nisem želel ogroziti svojega nastopa na olimpijskih igrah.

Sicer bodo to za vas že četrte igre – kaj pravite na to?

Takole vam bom povedal: če bi mi nekdo ob začetku pred prvimi igrami povedal, da se bom štirikrat uvrstil na to veliko tekmovanje, bi bil zelo vesel. Toda obenem zdaj obžalujem, da me ni bilo že na igrah 2004 v Atenah. Takrat sem res igral dober namizni tenis, bil sem konkurenčen, vendar očitno še ne dovolj psihično pripravljen za uvrstitev na tako veliko tekmovanje.

In zdaj – ne le da boste nastopili, tudi slovensko trobojnico boste vihteli na uvodni slovesnosti ...

Uf, to je pa res nekaj posebnega! Le ozrite se v preteklost, pa pomislite, kakšni šampioni so tako pri naši reprezentanci kot tudi številnih drugih mahali z zastavo v mimohodu. Ves svet jih je videl, na to res moram biti ponosen in obenem hvaležen olimpijskemu komiteju za zaupanje. In ne gre le za preteklost, če že pomislim, koga vse imamo v letošnji odpravi – denimo zvezdnika košarkarske lige NBA ali pa akterje s prestižnega kolesarskega Toura –, pa so izbrali prav mene.

Nočemo vas užaliti, toda morda bodo to za vas kot 40-letnika zadnje olimpijske igre.

Ha, že zdaj imam s štirimi nastopi grand slam (smeh), toda nisem še opustil razmišljanja, da bi lahko tudi naslednjič – saj to bo že čez tri leta – spet nastopil. No, morda bom pa res takrat igre spremljal iz domačega naslonjača v TV prenosu. Pariz me mika, upam, da ne bo več teh omejitev, povrh Francozi dobro poznajo namizni tenis, zagotovo bodo tribune napolnili prav do vrha.

Kako se sploh ozirate k sedanjim ciljem glede na vaš olimpijski učinek iz preteklosti – torej uvrstitev v 3. kolo (2008 in 2012) ter nazadnje pred petimi leti v Braziliji že zelo lepo 4. kolo?

Res mi bo ta Rio tudi po uvrstitvi v že prestižno druščino tistih med 9. in 16. mestom ostal v lepem spominu. Kako bo tokrat, si še ne znam predstavljati. Kot 66. igralec svetovne namiznoteniške lestvice moram ostati na realnih tleh. Precej drugače lahko razmišlja Darko Jorgič. Konec julija bo star komaj 23 let, zdaj je na 28. mestu krepko bližje najboljšim kot jaz. Predvsem pa mi je čudovito, da se bomo tu predstavili kot ekipa.

In ne boste edini slovenski olimpijec v namiznem tenisu kot na prejšnjih igrah?

Ne, tokrat res ne. Sem se kar navadil, da sem na igrah sam iz moje panoge, povsem drugače je nastopiti ekipno. Pa ne le to, drugače je tudi, ko imaš v olimpijski vasi vsaj eno svojo reprezentanco v ekipnih igrah. Prav zabavno je bilo, ko smo bili v Riu nazadnje skupaj z rokometaši in že zdaj se veselim, da bomo imeli v Tokiu košarkarje.

Se veselite tudi vaše nove vloge, kot vem, boste že kmalu po olimpijskih igrah prevzeli vlogo selektorja belgijske reprezentance?

Pravzaprav zdaj še o tem ne razmišljam, saj se želim zares dobro zbrati za Tokio. Bo pa to zame res prav poseben in nevsakdanji izziv. Nisem niti vedel, če in kako bi se lotil dela, saj je šport iz igralčevega zornega kota, meni doslej res dobro znanega, povsem drugačen kot s trenerske klopi. A obenem se tudi tega izziva prav veselim.