To ne sme biti le dan, temveč festival športa

Slovenska športna srenja je dočakala svoj državni praznik, danes praznujemo prvi dan slovenskega športa. V prvotni pobudi Olimpijskega komiteja Slovenije je bil sicer obkrožen 1. oktober, dan, ko so leta 1863 ustanovili telovadno društvo Južni Sokol, po usklajevanjih z odločevalci v državnem zboru pa so za praznik razglasili dan, ki bo vsako leto spominjal na zgodovinsko soboto, 23. septembra 2000.

Tedaj Slovenija ni dočakala le svoje prve zlate olimpijske kolajne po osamosvojitvi, temveč tudi drugo. Najprej je Zdravljica v Penrithu zadonela za veslača Iztoka Čopa in Luko Špika, ki sta slavila zmago v dvojnem dvojcu. Le nekaj ur kasneje je v strelskem središču v Cecil Parku na najvišjo stopničko zmagovalnega odra stopil še Rajmond Debevec, zmagovalec v trojnem položaju. O zgodovinskem dnevu in novem prazniku smo se pogovorili z Iztokom Čopom, enim od junakov zlatega dne, nekdanjim podpredsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije in sedanjim selektorjem veslaške reprezentance.
 

Imate občutek, da je od vašega zlatega Sydneyja minilo že 20 let?

Ne, zdi se precej bliže. Če ne bi bilo praznika na ta dan, se datuma bržkone ne bi spomnil zdaj, ko je sezona v teku in gredo takšne obletnice neopaženo mimo.


 

Kako živi so še spomini na 23. september 2000?

Zelo živo se še spominjam poteka tekmovanja, od kvalifikacij do finala. Vse okoli je zbledelo, ne le iz Sydneyja, temveč tudi z drugih olimpijskih iger, na katerih sem nastopil. Včasih me mora kdo opomniti, kaj se je tedaj dogajalo ob strani. Spominjam pa se vseh težav in strahov, s katerimi sva se takrat soočala z Luko.
 

Kakšni pa so bili strahovi in težave na poti do zlata?

Breme pričakovanj je bilo zelo veliko. Oba sva se zavedala, da bi bil velik poraz, če bi osvojila srebro, kar bi sicer še vedno bil izjemen rezultat. Bila sva absolutna favorita, do OI nisva izgubila niti ene tekme v sezoni. Ni šlo pa vse gladko. Ko si na treningu vseskozi blizu meja svojih zmogljivosti, je vedno vprašanje, ali bo tvoj organizem to zdržal ali ne. Tudi psihične obremenitve so bile zelo hude.


 

Kaj vam je zlata kolajna pomenila tedaj in kako nanjo gledate z oddaljenosti 20 let?

Na olimpijsko zlato še zdaj gledam podobno, kot sem takrat. Tedaj mi je najprej odleglo, da sva dosegla, kar sva si želela, da sva uresničila svoj cilj. Izkoristila sva svoj potencial in tudi taktično sva svoje delo opravila, kot sva si zamislila. Zlata kolajna prinaša olajšanje, dosegel sem enega od glavnih kariernih ciljev, naprej je bilo nato lažje, breme rezultata ni več viselo nad mano. Bil sem tudi že dovolj zrel, da sem znal to kolajno bolj ceniti kot prejšnje, doživel sem že vzpone in padce, zato sem vedel, da zmage niso samoumevne.
 

Datum te zmage so ovekovečili s praznikom. Vam to laska?

Gotovo mi ustreza, da bo ta datum ostal zapisan v zgodovino slovenskega športa. Predvsem pa si želim, da ta praznik ne bo le kljukica na koledarju. Ta dan moramo izkoristiti in razvijati tudi v prihodnje za športno ozaveščanje in popularizacijo športa. Spominjati je treba na to, koliko dobrega šport prinaša celotni naciji. Pa ne le vrhunski šport, temveč zdrav način življenja. To je izjemno koristno za celotno družbo.


 

Kakšen mora torej biti praznik športa?

Mora biti festival športa, v katerem se lahko vsi, od najmlajših do najstarejših, seznanijo s čim večjim številom različnih oblik gibanja in športne vadbe. Da imajo možnost preizkusiti različne stvari in oceniti, kaj jim ustreza. Da se izobrazijo, katere oblike vadbe so zanje najbolj primerne. Predvsem starejši si nemalokrat s pretiravanjem delajo več škode kot koristi.
 

Država je športu zdaj namenila praznik, vendar samo to ne bo rešilo njegovega statusa v Sloveniji, kajne? Te dni spet spremljamo izjemne uspehe naših šampionov, stanje v slovenski športni bazi pa je vse slabše …

Zaradi praznika bo pozornost večja, še posebej letos, ko ga praznujemo prvič. Ne smemo pa že 24. septembra pozabiti, da smo ga imeli. Graditi je treba na dolgi rok, šport mora postati še večji dejavnik v naših življenjih. Praznik lahko tudi opozori na težave slovenskega športa, tiste, ki vodijo državo, ozavesti o tem, da vodenje športnega društva ni enako vodenju gospodarske družbe. Tu ni vse črno-belo, v kaj se izplača vlagati in v kaj ne. Šport je investicija v kakovost življenja ljudi, v kateri se komercialni račun ne izide vedno. Želim si več ljudi, ki razumejo šport in so v njem pripravljeni delati ne le za to, da se izide finančni račun. Zelo lepo je, če se izide, ni pa to edini vidik. Vlagati moramo v ljudi, v mladino. Račun se bo v tem primeru izšel na dolgi rok, ko bomo imeli športno ozaveščeno in zdravo nacijo. Ko otrokom privzgojimo afiniteto do športa. To ne pomeni, da bodo vsi vrhunski športniki, temveč da se bodo ukvarjali s športom in se gibali. Da bodo svoj prosti čas preživljali aktivno.


 

Koliko ljudje potrebujejo vzornike na najvišji ravni, da tudi sami poprimejo za kakšen športni rekvizit?

Vpliv tega zelo dobro vidimo pri kolesarjih. Ne gre le za te tedne, ko sta Primož Roglič in Tadej Pogačar blestela na Touru, temveč za zadnjih nekaj let, ko je na kolesih vse več Slovencev. Ljudje potrebujejo vzornike, ko je določen šport uspešen, se vpis otrok vedno poveča. Na pristojnih za to je, da jih obdržijo v svojih vrstah. Tudi starejše to vzpodbuja k temu, da gredo ven in se gibajo.
 

Kako si razlagate fenomen, da kljub stagnaciji, če ne upadanju finančne podpore slovenski športni bazi iz leta v leto spremljamo podvige slovenskih športnikov, o katerih smo nekoč lahko samo sanjali?

Vedno bomo imeli posameznike, ki bodo izstopali. Bojim se, da splošna podoba prikriva realno sliko. Vseskozi je bil pri nas odnos do športa bolj kot ne mačehovski. Tudi v nekdanji skupni državi je bilo tako v primerjavi z drugimi republikami. Zdaj so uspešni predvsem posamezniki, ki imajo možnost nadgraditi svoj talent v tujini, v bogatejših in bolje urejenih okoljih. Veliko jih je v zasebnih, komercialnih projektih. Zelo trpijo športi, v katerih se športniki potrjujejo le v okviru nacionalnih reprezentanc. Trenirajo in nastopajo le na uradnih mednarodnih tekmovanjih, kar zoži možnost razvojnih okolij. Vezani so na financiranje iz javnih sredstev.


 

Kaj lahko pri tem konkretno stori država?

Denarja ne bo nikoli dovolj, to je gotovo. Želim si, da bi čim bolje pokrivali programe dela, da financiranje ne bi bilo tako vezano na rezultate. Zaradi tega zelo mlade športnike silimo v vrhunske rezultate in nemalokrat s tem ogrožamo njihov dolgoročni razvoj. Šport je delo na dolgi rok, rezultat ni vedno edino merilo. Delo trenerjev je treba primerno ovrednotiti, ne le trenerjev, ki s športniki delajo, ko dosegajo vrhunske rezultate v absolutni konkurenci, temveč tudi tistih, ki so jih pripeljali do tja. Priznati je treba delo ljudi, ki delajo na osnovnih ravneh športa, največkrat z najmlajšimi.
 

Veliko se govori tudi o tem, da bi bilo treba z davčnimi olajšavami gospodarstvo vzpodbuditi k temu, da bi spet več vlagalo v slovenski šport.

Dobrodošlo bi bilo, če bi bilo več olajšav, te so zdaj zelo nizke. Tuji lastniki podjetij nimajo afinitete do našega športa, računice so pri njih drugačne. Šport je plačal visoko ceno privatizacije.