Da je slovenska odbojkarska reprezentanca po drugi osvojitvi naslova evropskega podprvaka po letu 2015 spet postala športna ekipa leta v Sloveniji, seveda ni presenečenje. Sicer so bili leta 2007 to tudi igralci ACH Volleyja, takrat so si namreč po finalni zmagi nad Modeno pribojevali pokal evropske odbojkarske zveze.

Slovenska odbojkarska kakovost seveda ni od včeraj, razlogov je več. Od ustreznega delovanja zveze s predsednikom Metodom Ropretom na čelu, racionalne politike, pri kateri se ambicioznega tekmovalnega ražnja ni pripravljalo, dokler je bil zajec še v gozdu, kakovostnega klubskega dela, zaradi katerega je vzniknilo zdajšnje jedro izbrane vrste, ki si kruh služi v ligah odbojkarskih velesil. Seveda pa tu vodo pije tudi dejstvo, da Slovencem po športnem in folklornem izročilu ustrezajo dvoranske ekipne panoge, se pravi košarka, rokomet in odbojka.


 

Gospod z velikim G

V slovenski odbojki se vse dela sistematično, tega pa tudi ne obešajo na veliki zvon. Pri trenerskih nastavitvah na selektorskem položaju se je v skrbno načrtovanem zadnjem obdobju izbiralo le velika imena, ta pa so tudi imela, igralski kakovosti ustrezno, tudi ambiciozne načrte. Nekdanji prvi strokovni mož odbojkarske izbrane vrste Slovenije, Srb Slobodan Kovač, je (bil) gospod z velikim G.



Vsaj tako se je pokazal v javnem delu vodenja svojih varovancev, nič čudnega tudi, da si ga klubsko želijo klubi iz odbojkarskih velesil Italije, Turčije, Rusije, zdaj je trener tretjega najboljšega poljskega kluba Jastrzembski Wengiel. Da ne omenimo, da je ob Sloveniji vodil tudi izbrano vrsto Irana, s Srbijo pa je v finalu letošnjega prvenstva stare celine v Parizu porazil ravno Slovenijo. Trenerska kakovost torej sploh ni sporna. S slovenskimi fanti je odlično začel, po njegovem mnenju padec zbranosti in ambicioznosti ob koncu svetovnega prvenstva v Italiji pa je privedel do kratkega stika in poznejše ločitve. A posamezniki prihajajo in odhajajo, klubi oziroma nacionalne vrste pa ostajajo. Uskladitev med vrhovno odgovornim za rezultat in njegovimi varovanci pa je ključ do nebes pri dosežkih.

Da je pri taktično zahtevnem odbojkarskem športu potrebna pravšnja, že filozofska naravnanost, zenbudistični pristop pri igralnih problemih, ki nastanejo, bogate izkušnje in ustrezna intro-ekstravertirana nrav dokazuje tudi dejstvo, da Odbojkarska zveza Slovenije posega po zdaj že preverjenem trenersko-selektorskem receptu iz Italije. Andrea Giani je bil popoln uspeh, Alberto Giuliani pa je s svojim nekakšnim joie de vivre (veseljem do življenja) dodatno sprostil vzdušje nenehnih delovnih in tekmovalnih nalog.
 

Žlahtna pasja radost

Reprezentanti so na evropskem prvenstvu v Ljubljani resnično pokazali atomsko odbojko, njihov doping pa je bilo neverjetno občinstvo. To jih je nosilo do žlahtnih višin, kako evforično so Giulianijevi fantje v izločilnih bojih potolkli Bolgarijo, Rusijo in Poljsko, je bila zgodba za starogrške epe in za čaščenje veličine in nesmrtnosti odbojkarskih bogov. Seveda OZS tudi organizacijsko ne počiva in sledi ciljem korak po korak.

Po prireditvi svetovnega prvenstva za odbojkarice do 23 leta starosti, je bila soorganizacija evropskega prvenstva za moške skupaj s Francijo, Belgijo in Nizozemsko ambiciozen novi projekt, ki je po vsem, obisku gledalcev in finančnem iztržku, upravičil svoj namen. Pri vodstvu domače odbojkarske krovne organiacije pa že razmišljajo tudi o organizaciji dela evropskega prvenstva za odbojkarice v letu 2023.

OZS namreč želi v rezultatske višave tudi z žensko reprezentanco. S simpatičnim kužkom Slashem pa je bilo na letošnjem EP v igri še vraževerje. Ko je bil s svojimi kodri, tačkami in gobčkom ob slovenskih odbojkarjih, so ti zmagovali, v francoski metropoli pa je po dobljenem prvem nizu v sklepnem dejanju po odločitvi prirediteljev moral zapustiti mesta ob igrišču, Srbom pa je uspel zasuk za končno zmago. A slovenska odbojka je s štirinožnim najboljšim prijateljem močnejša kot kadarkoli prej!