Nesmrtni Niki Lauda

Ljubljana - Niki Lauda je že zrl smrti v oči. Bilo je pred 42 leti, natančneje 1. avgusta leta 1976 na Nürburgringu, ko je v drugem krogu dirke formule 1 za veliko nagrado Nemčije na lepem izgubil nadzor nad svojim ferrarijem 312T2, zdrsnil s proge in močno trčil v ograjo.

Trčenje je bilo tako silovito, da je njegov dirkalnik, ki ga je odbilo nazaj na stezo, eksplodiral in minilo je kar nekaj časa, preden so dirkaški kolegi takrat 27-letnega Avstrijca, ki mu je zaradi močnega udarca odneslo čelado z glave, izvlekli iz gorečega bolida. Hudo poškodovanega Laudo, čigar življenje je viselo na nitki, so z reševalnim vozilom najprej odpeljali v zdravstveni dom v Adenauu, od tam v bolnišnico v Koblenzu, nato pa so ga s helikopterjem prepeljali v kliniko, specializirano za hude opekline v Ludwigshafnu. Čeprav mu res ni kazalo dobro, je presenetljivo hitro okreval in se že pičlih 42 dni (!) po nesreči v »zelenem peklu«, kakor so tudi rekli Nürburgringu, s še ne povsem zaceljenimi ranami in posebno čelado odpeljal na start velike nagrade Italije v Monzi. In jo po izjemni predstavi, ki meji na pravi čudež, končal na zelo dobrem četrtem mestu.

Poslednje maziljenje

O tem težkem obdobju po nesreči nikoli ni hotel pretirano govoriti, kar nam je dal jasno vedeti tudi med pogovorom pred dobrimi petimi leti. V isti sapi nam je priznal, da ga zaradi grozljivega trčenja, ki ga je na neki način naredilo nesmrtnega, prav nikoli ni tlačila nočna mora. Je pa o »peklu«, ki ga je prestal poleti 1976, zaupal več zanimivih anekdot. Zlepa ne bo pozabil »čudnega tipa«, ki ga je malo pred startom dirke za veliko nagrado Nemčije prosil za podpis. »Prišel je do mene in vztrajal, da zraven avtograma pripišem še datum. Ko sem ga vprašal, zakaj, mi je gladko odvrnil, da zato, ker bi bil lahko moj zadnji,« se je trikratni svetovni prvak v kraljevskem avtomobilističnem razredu (s Ferrarijem je šampionski krožnik osvojil v sezonah 1975 in 1977, z McLarnom pa leta 1984) spomnil nenavadne prošnje enega od navijačev le nekaj minut pred nesrečo. Velikokrat je že pripovedoval tudi o duhovniku, ki mu je – ko je bil na intenzivnem oddelku – vlil dodatno moč in voljo do življenja.

»Čeprav sem imel obvezane oči in sem v hudih bolečinah pravzaprav le nemočno ležal na postelji, se še zmeraj zelo dobro spominjam vprašanja medicinske sestre, ali si želim poslednje maziljenje. Po krajšem premisleku sem ji, misleč, da mi kaj takega že ne more škodovati, pokimal in čakal, kaj se bo zgodilo,« je Lauda zavrtel kolo časa v avgust leta 1976. Ni se zgodilo prav veliko. Ko je župnik prišel do njega, je očitno mislil, da je Niki nezavesten, a ni bil. »Čutil sem le, kako se je nekdo dotaknil moje rame. To je bilo vse?! Duhovnik mi je dal torej poslednje maziljenje s prstom na ramo brez ene samcate besede. Postajal sem čedalje bolj jezen, se spraševal, kako je to mogoče? Pričakoval sem namreč, da bo tisti, ki me bo mazilil, govoril z menoj in me tudi tolažil. In potem doživim to?! Ko je opravil, je tiho zapustil sobo. Njegov način me je zelo razjezil, takrat sem si rekel: 'Ne, že zaradi tega se zagotovo ne bom vdal!'«

Kot je Niki Lauda že večkrat poudaril, najhujšega šoka ni doživel kot dirkač, temveč kot vodja letalske družbe Lauda Air, potem ko je leta 1991 na Tajskem strmoglavil njegov boeing in popeljal v smrt 223 potnikov. »Nemudoma sem odletel na prizorišče nesreče. Bilo je grozljivo. Strokovnjaki so potrebovali dolgih osem mesecev, da so ugotovili, da je nesrečo povzročila tehnična okvara,« je Lauda povedal, kdaj mu je bilo najtežje v življenju.

Razočaral ga je tudi Enzo

Med okrevanjem so ga razočarali tudi Ferrarijevi vodilni možje z Enzom Ferrarijem na čelu, ki so za njegovega rezervnega dirkača najeli Argentinca Carlosa Reutemanna, s katerim Lauda ni bil v najboljših odnosih. Tako je prejel dodatno motivacijsko injekcijo, s pomočjo katere je še hitreje zacelil svoje rane. »Ko sem izvedel, kdo bo vozil moj dirkalnik, sem si prisegel dve stvari: da bom Reutemannu že pokazal, kdo je hitrejši, in da bom Ferrari zapustil takoj, ko bom še enkrat svetovni prvak,« je razkril avstrijski šampion, ki je oba postavljena cilja uresničil že v prvem poskusu.

Na preizkušnji v Monzi '76, na kateri je Ferrari nastopil s tremi dirkalniki, je nato avstrijski as s četrtim mestom za skoraj 40 sekund pustil za seboj devetouvrščenega Reutemanna, po osvojitvi svoje druge lovorike v sezoni 1977 pa se je dejansko poslovil od moštva iz Maranella. »Ko sem svojo odločitev sporočil Enzu, me je raztrgal v italijanskih časopisih. Med drugim me je obtoževal, da sem judež, ki se je prodal konkurenci za trideset salam,« je pojasnil, kako se je s prestopom k Brabhamu leta 1978 maščeval Enzu Ferrariju.

Na začudenje mnogih se je Niki po koncu dirkaške kariere, ki jo je kronal še s tretjim naslovom svetovnega prvaka (z McLarnom), vrnil v Maranello in kot svetovalec prispeval svoj delež k zlati eri »poskočnega vranca« na začetku 21. stoletja; navsezadnje je prav on za vodjo ekipe pripeljal Jeana Todta, za dirkača pa sijajnega Michaela Schumacherja, ki se je med letoma 2000 in 2004 veselil petih zaporednih lovorik s Ferrarijem.