Naši aduti Anamarija, Žan, Ilka, Jakov, Meta ...

Iz slovenskega zornega kota pripada zimskim olimpijskim igram vedno znova zelo vidno podčrtano mesto v sporedu prihajajočih športnih izzivov. Pa ne le za akterje, to velja tudi za krovno športno inštitucijo, Olimpijski komite Slovenije, ki se zaveda, da natanko eno leto pred uvodno slovesnostjo Peking 2022 že ponuja tisto magično moč bližajočega se dogodka. Res pa je, da imajo uslužbenci omenjene organizacije polne roke dela, saj bo še pred tem treba pospraviti pod streho poletni Tokio ...

Ko spomin uhaja k zadnjim olimpijskim nastopom v zimskem času, se ti odmevnosti v domovini nikakor ne morejo izogniti. Nazadnje je bilo denimo zanimivo spremljati dogodke iz Južne Koreje, kjer so v poznih večernih urah po lokalnem času (zaradi pritiska TV hiš in posledično pokroviteljev iz nekaterih evropskih držav) pri 20 ali 25 stopinjah pod ničlo tekmovali v smučarskih skokih, teku ali v biatlonu, pri slednjem smo imeli slovenskega junaka iger, srebrnega Jakova Faka. Štiri leta prej je Soči naši reprezentanci ponudil pravljično bero osmih kolajn in uvrstitve risov s sijajnim Anžetom Kopitarjem v olimpijski hokejski četrtfinale, leta 2010 sta bili v središču slovenske pozornosti Petra Majdič in Tina Maze ...



In Peking 2022? Na seznamu kandidatov je, vključno s hokejisti, 71 akterjev, že svetovna smučarska prvenstva v prihajajočih tednih bodo marsikaj razkrila o potnikih za naslednje zimske igre, slovenski aduti so sicer že dolgo znani: Anamarija Lampič, vselej nekdo med skakalci ali deskarji, Žan Kranjec, Ilka Štuhec, Meta Hrovat, omenjeni Fak, najbrž še kdo. Zanimiva bo kajpak tudi zgodba na ledeni ploskvi. Morda se Slovenija prvič po Vancouvru 2010 z udeležencem ali dvema vrne med smetano umetnostnega drsanja, hokejski turnir, ki mu sploh na zimskih igrah pripada izjemna odmevnost, pa je vnovič želja naših risov, ki so silno odmevno nastopili v omenjenem Sočiju, nakar tudi v Pjongčangu ob zmagah proti ZDA in Slovaški njihovi nastopi niso bili od muh.

Na Norveško po vizum

Če ne bi bilo vsega tega zoprnega dogajanja okrog virusa, bi si bili izbranci selektorja Matjaža Kopitarja zdaj že na jasnem, če bodo že tretjič zapored na olimpijskem letalu, toda razmere preprosto lani niso dovolili izvedbe kvalifikacijskega turnirja, ki bo tako predvidoma letos ob koncu avgusta na Norveškem. Obstaja tudi zadnji rok novembrskega termina, v ozadju pa je tudi za Slovenijo črni scenarij uvrstitve na igre brez kvalifikacij, torej zgolj ob upoštevanju trenutne svetovne hokejske lestvice, kjer pa so risi daleč od 11. mesta ... Na turnirju namreč nastopi le ducat reprezentanc (na svetovnem prvenstvu jih je vendarle 16), ob tem bo ena seveda domača. Kitajska sicer na hokejskem igrišču ne predstavlja kakšne resne sile, res pa je njeno moštvo Kunlun, pri katerem je nekaj časa igral tudi naš reprezentant Rok Tičar, na zemljevidu KHL, najmočnejšega klubskega hokejskega tekmovanja na stari celini, nabralo že veliko izkušenj.



Hokejsko dogajanje kot tudi drugo na ledenih ploskvah bo sicer v Pekingu, karavana alpskega smučanja bo na Yangqingu, približno 100 km od omenjenega glavnega mesta, milijonski Zhangjiakou, 220 km od Pekinga, pa bo v objemu gora imel prizorišča smučarskih skokov in teka, deskanja, biatlona in še nekaterih disciplin. Tam bo tudi zbrana najbolj pisana paleta naših športnikov in športnic, zato tudi odločitev o slovenski hiši na igrah prav v tem mestu ne preseneča.

»Ozrli smo se tudi za Pjongčangom, kjer smo imeli hišo na zelo posrečenem mestu in tako bo zdaj tudi tu. Dobili smo podporo od države, verjamem, da bomo uresničili pričakovanja, imeli več pomembnih poslovnih srečanj, novinarskih konferenc in seveda gostili našo reprezentanco pred tekmovanji in po njih,« nam je včeraj potrdil Blaž Perko, generalni sekretar OKS. S sodelavci ima v teh dneh polne roke dela in ne skriva zadovoljstva ob spoznanju, da vsaj zaenkrat kakšnega preplaha – beri ustavitve pritoka sredstev pokroviteljev – zaradi nenačrtovane terminske bližine Tokia in Pekinga še ni doživel.