Mož, trener in oče: prava formula za olimpijsko odličje?

Športnice, ki kljub materinstvu nadaljujejo svojo kariero in tekmujejo na največjih tekmovanjih, niso nobena redkost. Je težko, pogumno in zahteva ogromno organizacije in odrekanja. Predvsem pa pravo ekipo, ki te spodbuja, ko je najtežje, in ti ponuja pravo strokovno vodenje, ki je osredotočeno na visoke športne cilje. In če se v tvoji ekipi znajde tvoj življenjski sopotnik, ki je hkrati tudi tvoj trener in glavni motivacijski guru, je uspeh zagotovljen.

Takšno zgodbo pišeta tudi Špela Ponomarenko Janić in Stjepan Janić: kajakašica in trener, žena in mož, mama in oče. Tri vloge, ki se v njunem življenju prepletajo in ju zaznamujejo na vsakem koraku. To je prava zgodba o uspehu, predvsem pa navdih vsem nam, ki kdaj razmišljamo, da so nekateri cilji nedosegljivi.
 

Vse energije so usmerjene v olimpijske igre

Špela in Stjepan sta prav poseben par. Najprej se je že pred skoraj 20 leti med njima razvila ljubezen, potem pa sta sčasoma ugotovila, da se ujameta tudi na treningih. Stjepan je kot nekdanji vrhunski kajakaš zelo hitro ujel Špelin športni ritem in njuno zvezo poglobil še s trenersko vlogo. Nadvse uspešno sodelovanje je obrodilo ogromno vrhunskih rezultatov.

Špeli se je pred leti pridružila še Anja Osterman, s katero zdaj skupaj tekmujeta v dvojcu in na prihajajočih olimpijskih igrah pričakujeta najboljše rezultate.

To bodo četrte olimpijske igre za Špelo in prve za Anjo. Priprave so mesec pred odhodom na vrhuncu. »Veliko je še dela,« pravi Stjepan, ki priznava, da je hkrati iz dneva v dan tudi bolj stresno.


Ne samo zaradi napornih priprav, Špela in Stjepan nimata veliko časa za počitek, saj sta na polno zasedena tudi s svojima otrokoma – Adamom in Sofijo. »Težko je,« priznava Stjepan. Veliko več je organizacije in usklajevanja.  »V resnici ne bi zmogla brez Špeline mame, ker sva oba hkrati zaposlena z isto stvarjo. Med treningi sem ves čas z njima (op. a. Špelo in Anjo Osterman). Sem tiste vrste trener, ki je rad navzoč na treningih, in ker delata v tandemu praktično vsako uro v dnevu, je dodatna pomoč še kako pomembna,« dodaja. Babica je nenadomestljiva in ju marsikdaj rešuje iz najtežjih situacij. Pogosto pa morata za pomoč prositi tudi prijatelje. Dela je veliko, otroci pa seveda zahtevajo ogromno pozornosti. Špela in Stjepan seveda želita biti čim več z njima, zato izkoristita vsako prosto minuto. Včasih pa mora vlogo obeh staršev prevzeti kar Stjepan – intenzivni treningi so naporni in Špela včasih potrebuje malo več počitka.




 

Mama, ki cilja na olimpijsko odličje

Vrhunska športnica, ki je hkrati tudi mama – to sta dve zahtevni vlogi, ki se na prvi pogled ne zdita združljivi, vendar Špela dokazuje, da se s pravo voljo in treningi zmore vse. »Tempo je naporen, dva otroka, intenzivni treningi – to zahteva veliko energije. Špela želi biti čim več zraven, ampak je težko, pridejo dnevi, ko je res utrujena in potrebuje več počitka,« ji Stjepan stoji ob strani – najprej na treningu, potem še doma. Vsako minuto dneva želita čim bolje izkoristiti tako za družino kot za intenziven tempo, ki ga narekujejo treningi in tekmovanja.

Ker sta partnerja, so postali tudi pritiski s tekmovanj breme obeh.
 

Nič ni nemogoče

Špela in Stjepan sta se zavestno odločila za starševstvo, čeprav je bila Špela na vrhuncu svoje kariere. Vedela sta, da bo težko, da bo veliko odrekanj in dodatne organizacije, vendar sta izpeljala profesionalno. »Že s prvim otrokom se je spremenil način, kako izvajati treninge,« pojasnjuje Stjepan, ki ob tem priznava, da je bilo najtežje prvo leto po prvem otroku. Neprespane noči, potovanja, počitek in dodatni stroški. Špela je na tekme in treninge hodila skupaj z malim Adamom, saj je bil premajhen, da bi ga več dni pustila v varstvu.

Ničesar nista prepustila naključju: »Ko sva se odločila, da bova imela otroke, sva bila že prej v stiku s tekmovalkami, ki so imele otroke, ki so tudi velike šampionke. Tudi z njimi smo se potem pogovarjali, kako lahko vse skupaj poenostaviš. Potrebovala sva kakšne ideje, in ko dobiš navodila iz prve roke, ti veliko pomaga.«

FOTO: osebni arhiv

Danes tako 39-letna Špela, mamica dveh majhnih otrok, vztrajno vesla proti svojim četrtim olimpijskim igram, z velikimi apetiti po medalji in še vedno visokimi ambicijami za prihodnost. »Pogosto me sprašujejo, ali so to njene zadnje,« pravi Stjepan, ki pa je prepričan, da ima njegova žena še veliko za pokazati, in dokler bo imela takšno voljo in energijo, nič ni nemogoče.
 

Super ženska z neustavljivo energijo

 
Stjepan ničesar ni prepustil naključju – prilagojeni treningi v nosečnosti so Špeli pomagali, da je ostajala v formi in se po porodu hitro vrnila v tekmovalno formo.

»Med prvo nosečnostjo je bila aktivna do zadnjega dneva. Ko ji je odtekla voda, je trenirala na trenažerju in veslala,« ponosno pove Stjepan in doda, da je tudi druga nosečnost ni omejila in je zelo dolgo celo veslala v čolnu.

»Naredila je vse in tudi zelo hitro po porodu smo začeli aktivnosti, ki so primerne za treninge po nosečnosti. Počasi, vendar vztrajno se je obakrat hitro vrnila v staro formo. Brez prehitevanja,« pravi Stjepan, saj nista želela, da bi nastala kakšna poškodba, ki so na žalost že tako preveč prisotne v športu. »Prav zato je pri treningih ključno načrtovanje in tako z vsakim korakom lahko narediš vse, da ne pride do tega. Kot trener moram imeti ta občutek in spoznati, kje je meja, saj ko jo enkrat prestopiš, so poškodbe žal lahko neizogibne. Vsaka punca, ki jo treniram, je čisto drugačna, treba se je prilagajati. Na silo nič ne gre.«
 

Pritisk tekmovanj preneseta tudi domov

FOTO: osebni arhiv

»Ne gre drugače,« pravi Stjepan. Skupaj sta 24 ur na dan in tudi doma analizirata vsak zaveslaj in učinke treningov. Pritiski nanj so veliki, pravi. »To je stresno. Kaj bi mi žena naredila, če ne bi bil uspešen kot trener, če rezultati ne bi bili dobri. Ne vem, kako bi ona mene sploh pogledala v obraz, kako bi živeli naprej. Vsi damo vse od sebe, da nam uspe, in potem, če pride neuspeh, ne vem, kako bi šli skozi to. To je zame zelo stresno.« In prav to breme je hkrati za oba tudi motivacija za napredek.
 

Sem veliko boljši trener, kot sem bil tekmovalec

»Zdaj se počutim bolje, ker sem boljši trener, kot sem bil tekmovalec. Veliko več vem, in ko pogledam za nazaj, kako sem delal in kako sem veslal, me zaboli glava. Zdaj vem, kaj mi je manjkalo, da bi prišel do samega vrha, in to je zdaj pravo znanje, s katerim Špeli in Anji pomagam priveslati na sam vrh,« še doda.  

Je zahteven, vendar z velikim čutom in razumevanjem do vsake tekmovalke. Špela nima posebnih privilegijev, pravi. »Sem enako zahteven. Pritisk, ki ga lahko dam tekmovalki, je odvisen od tega, koliko ga ona želi, vsaka izmed njiju ima torej svojo mejo. Če je pritisk večji, kot ga zmore prenesti, potem je preveč.«

FOTO: osebni arhiv

 

Otroka z veslaškim DNK-jem

Adamu in Sofiji je šport nedvomno položen v zibelko. Že od rojstva od blizu doživljata ritme, ki jih narekuje vrhunski šport – navzoča sta na treningih in tekmovanjih. »Od začetka že čutita in vidita, kako delamo. Adam že ustvarja svoje vaje, je močen fant in zelo učinkovito uporabi svojo energijo,« tudi svoj kajak že ima, tako da ima kot prvošolec že zarisano pravo športno pot. Vendar Stjepan za zdaj ne razmišlja tako daleč, pomembno je, pravi, da se zbližata s športom, ne glede na to, kam ju bo na koncu odnesla pot.

Poletje bo naporno, olimpijske igre se končujejo avgusta, zato bosta počitek in odklop od tekmovanj več kot dobrodošla – ne glede na to, kakšen bo končen izkupiček. In kako si predstavljata poolimpijski oddih? Nikakor ne na kakšnem rajskem otoku ali na poti okrog sveta. Zadovoljna bosta, če bosta lahko uživala v Kopru, končno kot družina, brez obveznosti in pritiskov. »Koper je naš dom,« pravi Stjepan, ki je prepričan, da bo končno prišel čas za malo več brezskrbnosti.


 

---

Naročnik oglasne vsebine je Zavarovalnica Triglav d.d.