Moštvo Kauzer po zgledu smučarskega Team to aMaze ni možno

Slovenski kajakaši in kanuisti na divjih in mirnih vodah so vzneseni nabiralci odličij na evropskih in svetovnih prvenstvih, Peter Kauzer pa je v Riu dodal drugo olimpijsko srebro v reprezentančno bero. Zato bi jih že kar užalili, če bi jih vprašali, kakšni so njihovi letošnji načrti. Karseda ambiciozni, seveda. Dejavnost Kajakaške zveze Slovenije (KZS) je zato tako razvejana, da ima njen direktor Andrej Jelenc, sicer tudi član upravnega odbora mednarodne zveze ICF, polne roke dela, ko jih usklajuje.
 

Nova sezona bo zelo bogata, znova z evropskimi in svetovnimi prvenstvi v vseh panogah in tudi v lovu na olimpijske kvote. Kako ob tolikšni količini vrhuncev in stroškov ohranjate osredotočenost?

Podobno kot smučarska zveza tudi mi združujemo pod skupno streho več panog, poleg močnega slalomskega programa na divjih vodah še spust, vedno zajetnejša in uspešnejša je naša dejavnost na mirnih vodah, ne smemo pa pozabiti niti na maraton in ekstremni slalom. Svoj delež pozornosti in vlaganja zahtevajo tudi mednarodna tekmovanja, ki jih redno gostimo v Sloveniji. Zato je vse več dela in obveznosti, potrebujemo pa tudi vse več denarja. Proračun zveze, ki je lep čas znašal milijon evrov, smo v zadnjih dveh letih povečali na okoli 1,1 milijona za vse discipline in poravnali večino dolgov. V leto 2019 smo vstopili na zdravih temeljih in upam, da nam bo ostalo nekaj zaloge za olimpijske priprave. Običajno smo namreč za zimski del vadbe morali najeti posojilo, da smo lahko izpeljali program, preden smo dobili denar od ministrstva in fundacije za šport.
 

Pred predolimpijsko sezono ste se odločili za pomembno spremembo in v organizacijskem ustroju ni več vodje programa vrhunskega športa pri KZS Jerneja Abramiča. Zakaj?

Po OI v Riu smo spremenili statut zveze, da bi delovala še bolj optimalno. Na večini področij nam je uspelo, v programu vrhunskega športa pa je prihajalo do nesoglasij. Trenerji in tekmovalci so si zaželeli, da bi načrte bolj prilagodili posameznim disciplinam. Očitno je bila zamisel, da bi lahko vse skupaj usklajeval in vodil en človek, preveč optimistična, morda pa tudi Abramič ni bil prava izbira. Strokovno je zagotovo odlično podkovan, nekoliko pa mu je zmanjkalo vodstvenih veščin. Odločili smo se, da bomo oblikovali tri kolegije trenerjev, za slalom, spust in mirne vode, ki delujejo v posameznih disciplinah. Za koordinacijo sem zadolžen jaz kot direktor KZS, Abramič pa ostaja vključen v program kot trener.
 

Življenje pod skupno streho v individualnem športu s številnimi disciplinami, klubskimi in tudi družinskimi moštvi je vedno zelo težavno. Ali več glav vedno več ve?

Brez dobre volje trenerjev in tekmovalcev zagotovo ne bi šlo. Pripravljenost za sodelovanje je bila doslej na visoki ravni, priprave v Avstraliji in ZAE so bile uspešne, zdaj pa moramo upati na najboljše in videti, kaj nam bo prinesla sezona. Trenerji so izrazili željo, da bi bilo sodelovanja več, zdaj pa so vanj tudi prisiljeni. Pred nami je namreč bogat koledar obveznosti, kar nekaj tudi v Sloveniji: maja EP v spustu in šprintu na divjih vodah v Bovcu in Kobaridu, konec junija tekma slalomskega svetovnega pokala v Tacnu, prihodnje leto pa bomo v Ljubljani v začetku julija gostili SP za mlajše člane in mladince v slalomu, po OI pa še EP v slalomu za isti kategoriji ter EP v spustu v Solkanu ...


 

Je v kajakaštvu možno, da bi Peter Kauzer po zgledu smučarskega Team to aMaze oblikoval svoje moštvo in se povsem osamosvojil od KZS?

Zdaj še ne, saj v našem športu ni dovolj sredstev. Noben tekmovalec si ne more privoščiti, da bi ubral svojo pot brez podpore klubov, velik del priprav in tekmovalno obdobje pa financira zveza. Težko bi dobil povsem individualne sponzorje, čeprav je takšen trend po svetu. Kauzer ima od vsega začetka skupen projekt s svojim očetom Petrom starejšim. Benjamin Savšek že dolga leta sodeluje z Jožetom Vidmarjem tako v klubu kot v reprezentanci. Špela Ponomarenko Janić pa vadi po vodstvom svojega moža Stjepana, ki skrbi tudi za druga dekleta na mirnih vodah. Naši tekmovalci dosegajo izjemne rezultate, kar je dokaz, da model klubskih ali interesnih skupin prinaša uspehe tudi pri kajakaštvu. Če bi imeli dovolj denarja in bi lahko s trenerji podpisali večletne pogodbe o zaposlitvi pri KZS, pa bi lahko sistem postavili tudi drugače. Zdaj jim eno polovico plače daje klub, drugo zveza, trenerji vrhunskih tekmovalcev pa v času, ko so doma, zelo pogosto trenirajo z mladinci in mlajšimi člani, kar je zanje zelo dragoceno.
 

Slalomiste, ki so že desetletja najbolj izpostavljeni, čaka EP v Pauju že konec maja, nato domača tekma svetovnega pokala v Tacnu in konec septembra SP v Seu d'Urgellu. Kauzer in Savšek sta imela pozimi zdravstvene težave, sta morda zato spremenila načrte za sezono pred OI, od katerih veliko pričakujeta?

Peter si je z lanskim naslovom evropskega prvaka med kajakaši zagotovil bonus za izbirne reprezentančne tekme in bo imel nekoliko lažjo pot kot Beni, ki je bil svetovni prvak med kanuisti leto poprej, a mu lani ni šlo vse po željah. Je pa tako zanju kot za vse druge, ki bodo zastopali barve Slovenije, letos glavni cilj svetovno prvenstvo, saj bodo lahko na njem zagotovili KZS kvote za OI 2020. Pričakujemo štiri, po eno med kajakaši, kajakašicami, kanuisti in kanuistkami. Nato pa nas čakata še zadnji dve etapi izbora posameznikov, ki bodo potovali v Tokio: domače izbirne tekme aprila 2020 in EP v Londonu, ki bo tudi zadnja priložnost za pridobitev olimpijskih kvot. Tekmovalci bodo morali biti vrhunski predvsem v letu 2020, zelo pomemben pa bo tudi nastop na letošnjem SP, saj jim bo lahko prineslo veliko točk. Od treh dosežkov bomo pri vsakem posamezniku upoštevali dve najboljši uvrstitvi.


 

Slovenski slalomski vrh je širok in bitka za OI bo vnovič huda. Luka Božič je denimo po preusmeritvi na samostojno kanuistično pot dosegel nekaj odličnih uvrstitev, med drugim je lani zmagal v finalu svetovnega pokala v Seu d'Urgellu, kjer bo letos SP, in osvojil drugo mesto v končni razvrstitvi. Za OI pa se bo moral spopasti s Savškom.

Na Kauzerja močno pritiska kar nekaj mladih izzivalcev, pri kanuistih imamo poleg Savška in Božiča še Anžeta Berčiča in Jureta Lenarčiča. Pri kajakašicah pričakujem nadaljevanje dvobojev med Uršo Kragelj in Evo Terčelj, bo pa zanimivo tudi, kaj se bo zgodilo med kanuistkami. Toda najprej moramo seveda dobiti nacionalne kvote za OI.
 

Se obetajo možnosti za povečanje števila olimpijskih kvot? Zdaj ima vsaka država pravico le do ene štartne številke v vsaki disciplini, čeprav bi lahko v eni imela vse tri dobitnike kolajn na SP.

Edina debata, ki se je razvnela v zadnjem času, gre v smeri, da bi v kajakaški spored na OI 2024 v Parizu uvrstili ekstremni slalom. Zanj si zelo prizadeva tudi podpredsednik ICF in predsednik organizacijskega odbora iger v Franciji Tony Estanguet. Toda Mednarodni olimpijski komite bi mu moral odobriti dva dodatna kompleta kolajn in še 24 kvot za moške in ženske, kar je zaradi strogih omejitev malo verjetno. Z novimi trendi in urbanimi športi se vendarle krepijo pobude za širitev ekstremnega slaloma, saj bi ga lahko približali mladim, prav tako za tekme na štirih progah v šprintu na mirnih vodah v središčih mest s privlačnimi nagradami. Pogledi so še vedno različni, a v to smer bo verjetno šel razvoj kajakaštva. Ko se bo po OI zamenjala vodilna garnitura v ICF, saj se Španec Jose Perurena bržkone ne bo še enkrat potegoval za predsednika, bomo videli, katero pot bo ubral naš šport s svežim vetrom.


 

Odnos do tekmovanj na mirnih vodah se je pri nas močno spremenil zaradi velikih uspehov Špele Ponomarenko Janić. Kakšno je stanje v panogi po njeni drugi porodniški odsotnosti in vrnitvi?

Špelini uspehi so močno vplivali na motivacijo drugih deklet za resen trening. Prepričala so se, kaj vse je možno doseči, in da Špela ni izjema, ki se je povzpela na svetovni vrh. Tudi Anja Osterman je pod vodstvom Stjepana Janića izjemno napredovala in s Špelo sta osvojili kolajni na EP in SP med kajakaškimi dvojci. Pri fantih še vedno orje ledino Jošt Zakrajšek, minulo zimo se je vadbi na mirnih vodah posvetil tudi Vid Debeljak, da bi si prek SP zagotovil olimpijsko kvoto na 200 m. Delo na področju mirnih vod je vse resnejše in več vlagamo vanj. Težko pa se dodatno širimo zaradi finančnih omejitev, premalo imamo tudi trenerjev. Janić dela čudeže, a ne more voditi še več tekmovalk, če želi ohraniti to raven. Jernej Župančič Regent je trener v Mostu na Soči in skrbi še za program mladih reprezentanc …
 

Najboljši tekmovalci so v zrelem tekmovalnem obdobju. Ponomarenko Janićeva je stara 37 let, Kauzer 35, Savšek 32, bodo vztrajali tudi po OI?

Težko je govoriti v njihovem imenu in kako bodo motivirani v prihodnosti. Ne vemo, kaj vse jim bo prineslo življenje, a mislim, da bi lahko našli nove motive, videli pa bomo tudi, kaj bodo prikazali mladi, ki prihajajo. Kljub izkušnjam in znanju je starejšim vse težje, čeprav se starostna meja pri vseh disciplinah dviga. Pri mirnih vodah bomo videli, ali bi lahko sestavili kakšen ekipni čoln, ki bi morda lažje dosegal uspehe kot posamezniki, pri katerih je konkurenca zelo močna.
 

Kako se ob vse daljših karierah uveljavljenih asov borite z osipom mladih?

To je velika težava, saj mlajši pogosto prehitro opustijo trening, ker ne vidijo prave prihodnosti. Ko končajo študij, se morajo odločiti, kako naprej. Tisti, ki lahko na podlagi športnih uspehov dobijo zaposlitev v javni upravi, in takšnih je med slalomisti in na mirnih vodah trenutno deset, imajo zagotovljeno socialno varnost, da lahko nemoteno vadijo, drugi pa so težko na plečih staršev pri 25, 26 letih. Odločiti se morajo, ali si bodo poiskali službo ali bodo poskusili s profesionalnim športom, saj je brez popolne osredotočenosti nemogoče dosegati mednarodne uspehe. Preglavice imamo predvsem pri spustu. Blaž Cof in Simon Oven sta svetovna prvaka, nimata pa možnosti za službo v javni upravi, ker je pred njima po rangu kar nekaj športnikov z dobrimi rezultati z zadnjih zimskih OI. Cof si je zato našel redno službo, ob delu pa izvaja celoten športni program, kar je težko zdržati.