Legendarni Viktor Krevsel: Naši odbojkarji so pravi gladiatorji

Starosta slovenske odbojke Viktor Krevsel (1935) je podrobno spremljal vse tekme slovenske reprezentance. S ponosom in veseljem pričakuje tudi finale, hkrati pa verjame, da Slovenija lahko stopi na evropski vrh. Nekdanji jugoslovanski, španski in slovenski selektor se je ozrl tudi v odbojkarsko zgodovino in spomnil na nekdanje slovenske junake.


 

Kakšna je vaša ocena slovenske zmage za finale?

Slovenski fantje so se odlično odzvali na vse težave! Največja je bila, da je moral drugi podajalec Gregor Ropret na operacijo slepiča, zato je bilo več improvizacije, a kljub temu niso delali napak. Slovenci so premagali Poljake z najmočnejšim tekmečevim orožjem – z igro brez napak, zraven pa so imeli še ogromno hitrosti in dobre volje.

Mimo polnih in glasnih Stožic ne moremo.

Ko dvanajst tisoč ljudi soglasno zapoje himno, se nabere adrenalina za tri litre vina. In to se prenese s tribun na teren. Malo sem se bal premočnih emocij, ampak naši igralci so pravi gladiatorji, ki poznajo samo en zakon – ubij ali boš ubit. Fantom čestitam iz vsega srca in jim želim veliko sreče tudi v Parizu. Prvenstvo je tako dolgo, da so že ranjeni in bolni, zato nas čaka epski boj za narod svoj.

Kaj je vam najlepše pri odbojki?

Odbojka ima več kot 220 držav članic. Konkurenca je globalna, zato je izreden uspeh priti v finale. Naši tekmeci so evropski, svetovni in olimpijski prvaki. Za pravi športni gen se moramo zahvaliti našim prednikom, zdaj pa spremljamo etiko, estetiko in viteški boj. Ljudstvo ima dovolj nasilja, zato iščejo lepoto. Lepota pa je, ko pri žogi, ki leti s hitrostjo 130 kilometrov na uro, gledaš bravure.

Odbojka je tudi najbolj kolektiven šport na svetu, saj ne moreš preigravati in solirati. Sodelovanje je obvezno. Tudi največja zvezda se mora podrediti interesom moštva. Ko smo nekoč z jugoslovansko reprezentanco igrali proti Rusom, sem rekel: »Igrajte na vso moč in bodite drug drugemu v pomoč.«

Verjamete v zlato odličje?

Velika nevarnost je, da mediji že vnaprej pišete, da bomo nekoga premagali. Fantje lahko zaradi takih pritiskov zgorijo pred začetkom tekme. Nikogar pa ne zanima, v kakšnih pogojih nastaja naša odbojka. Sreča je, da so ti fantje skupaj igrali že v mlajših kategorijah, zdaj kot odrasli možje pa vedo, kako se stvari streže. Nihče nima bolj povezane zasedbe kot Slovenci. Pameten trener sicer vodi ekipo prek vodij in se zna umakniti v pravem trenutku; naš igralni vodja je Dejan Vinčić, emocionalni vodja je Klemen Čebulj, moralni vodja je Tine Urnaut, bojevniški vodja pa Mitja Gasparini.

Je med njimi hierarhija?

Ni je, samo pametno morajo sodelovati, se spoštovati in si pomagati v najhujših trenutkih. Zraven so še stabilizatorji; to sta Alen Pajenk in Jan Kozamernik, ki zagotavljata, da naredimo več uspehov kot napak. Naša udarna šesterica je ekipa proletarcev. Urnaut in Čebulj sta iz Raven na Koroškem, Kozamernik je iz Črnuč, kar je proletarski del Ljubljane, Jani Kovačič je iz Kanala ob Soči in je reševal nemogoče žoge, Vinčić iz Velenja pa je »blato« spreminjal v zlato, saj je bil sam brez zamenjave. In še nekaj bi rekel – kdor o odbojki razmišlja, mu pride na misel komedija, kdor premočno sočustvuje, pa lahko dobi tragedijo.

Kaj imate v mislih? Kaj je v odbojki komedija in kaj tragedija?

Odbojka je pri nas od leta 1924. Da smreka zraste visoko, potrebuje 90 let, ne 20 let. Nikoli ne vpraša, ali ima demokracijo, socializem, kapitalizem … Smreka samo raste. In to je komedija. Vsi pa mislijo, da smo odbojko v Slovenijo dobili leta 1991, kar ni res. Samo zaradi drugačnih prioritet odbojke dolgo ni bilo ne v medijih ne pri sponzorjih. Tragedija pa je, da izgubiš, čeprav si sposoben premagati čisto vse. Upam, da je ne bomo videli.

A največji podvig je, da smo tako dobri, čeprav imamo v svetovnem vrhu najslabše pogoje. Finale je ravno zato izreden podvig. Žal naša država tega ne vidi. Poglejte poljskega premiera; ko poljski odbojkarji niso imeli letalske povezave z Ljubljano, jim je prepustil vladno letalo, naši fantje pa v Pariz niso šli s falconom. In smo spet pri komediji. Ali pa tragediji. Kakor želite.

Kaj prinaša selitev v Pariz?

Pariz je nagrada. Zgodi se lahko marsikaj. Največji užitek je, če tekmeca uženeš na njegovem terenu. Prepričan sem, da bodo naši igrali z balkanskim »inatom«, ko ubiješ tekmecu, kar mu je najljubše. A prava poslastica bo tudi, če bomo igrali s Srbijo v balkanskem derbiju, saj smo oboji potomci iste jugoslovanske šole odbojke.

Koliko se lahko takšen užitek zmage pri tekmecu lahko primerja z užitkom zmage pred lastnimi navijači?

To sta dva različna užitka. Če igraš pred domačimi navijači, je skriti motiv, da se hočeš dokazati pred družinami. Tudi zato so naši fantje hvaležni predsedniku Odbojkarske zveze Slovenije Metodu Ropretu in njegovim pomočnikom za organizacijo prvenstva, saj lahko igrajo pred svojimi najbližjimi, nekateri imajo že otroke, kar je velika emocija. Ropret je bil zelo hraber. Če ne bi prišli v polfinale, bi imeli vse prazno, zdaj pa smo imeli do konca prvenstva polne Stožice, kar je še eno zadovoljstvo.

To je tudi lepa nagrada za celotno slovensko odbojko.

Odbojka je bila v socializmu ne prioriteten šport na Slovenskem. Tako je bilo kar 50 let. Nekateri so se tega ustrašili, zato so šli v druge športe, nekateri pa smo ostali, ker smo verjeli v odbojkarski gen. Slovenci smo nadarjeni za prav vsak šport. To vidimo tudi zdaj v kolesarstvu s Primožem Rogličem in motokrosu s Timom Gajserjem.
 

In kakšno vlogo ima pri tem uspehu ACH Volley?

Če ne bi bilo Hermana Rigelnika, bi bilo marsikaj slabše. Ko je bil predsednik državnega zbora, je Milanu Kučanu rekel, da lahko na vrh pride tudi slovenski odbojkarski gen, kar je kmalu dokazal. Denar je usmeril v ACH Volley, prišel med najboljše v Evropi in našim talentom (Urnaut, Čebulj, Vinčić, Gasparini …) ponudil odskočno desko v svet, zdaj pa to vračajo v državni reprezentanci. Rigelnik je bil odbojkar in nekoč je priznal, da mu je odbojkarska klapa dala več kot vse šole.

Pa vaša generacija? Se še srečujete vsako jesen?

Žal jih je že polovica pod rušo: Marjan Garibaldi, France Megušar … Ostalo nas je približno pol, ampak še vedno ohranjamo manever. Spet se bomo dobili letos novembra. Nekateri so tudi v domovih za ostarele, denimo Matjaž Jedretič, ki je bil leta 1962 z jugoslovansko reprezentanco osmi na svetu. Ta generacija je žal prezrta. Ob evropskem prvenstvu v Sloveniji bi se je lahko spomnili. A upam, da bodo Stožice spet polne s kakšnim spominskim turnirjem leta 2024 ob stoletnici slovenske odbojke. V spomin na vse heroje – Jedretiča, Julka Jošta, Adija Urnauta … To so bili nosilci igre jugoslovanske reprezentance. Prehitro pozabljamo, kako dober je bil Adi Urnaut, oče sedanjega kapetana Tineta.

Mnogi med vami ste bili uspešni tudi po koncu odbojkarske kariere.

Imeli smo izrednega trenerja Miloša Kosca, ki je v Slovenijo pripeljal tudi košarko. Rekel nam je: »Igrajte odbojko, ampak tudi študirajte in diplomirajte.« Med nami so inženirji, pravniki, profesorji, finančniki … Mnogi so bili med najpomembnejšimi za razvoj jugoslovanskega gospodarstva. Ampak zakon narave je jasen – nekateri prihajajo, drugi odhajamo.