Kadar evropski prvak ne trenira, dela na kmetiji in študira

Po Rožletu Prezlju (skok v višino, 2001), Robertu Rennerju (skok s palico, 2015) in Luki Janežiču (400 m, 2017) se je v zgodovino slovenske atletike z naslovom evropskega prvaka do 23 let vpisal metalec diska Kristjan Čeh. Ob dejstvu, da 206 cm visoki in 125 kg težki Štajerec atletiko trenira šele pet let, ima njegov dosežek še večjo vrednost. Cilj sezone je izpolnjen, zdaj se spogleduje z normo za člansko svetovno prvenstvo v Dohi.

»EP za mlajše člane je bil glavni cilj sezone, za to smo trenirali, jesenski nastop v Dohi pa je le želja. Sicer velika, tudi norma za SP 65 m se mi zdi dosegljiva, a če mi ne bo uspelo, vem, da sem izpolnil zastavljeno s kolajno na EP do 23 let,« je 20-letnik razkril natančno razdelan program.

Kvalifikacije na vrhuncu sezone na Švedskem so bile napete, v finalu pa je bil zbran in sproščen, »kot bi bila domača tekma na Ptuju«, je opisal razpoloženje. Zablestel je že z uvodnim metom finala (61,40 m). »Vedel sem, da mi nič več ne more vzeti kolajne, edina neznanka je bila, kakšna bo,« je opisoval pot do dosežka kariere.

Piko na i mu je postavil pri zadnjem metu z državnim rekordom do 23 let, disk je zalučal 63,82 m daleč, kar je najboljši izid sezone na svetu v tej kategoriji. Prav veliko mu več ne manjka niti do absolutne državne znamke 64,79 m, ki jo je Igor Primc dosegel pred dvema desetletjema. »Bomo videli, kdaj bo padel nov rekord, izgleda, da kar hitro,« je razmišljal Čeh, ki je pustil vtis prijetnega in skromnega sogovornika, in dodal, da tudi po kolajni ostaja na realnih tleh: »Treniramo naprej in sledimo takšni poti, kot smo ji do zdaj.«
 

Resni trening le dve leti in pol

Njegov trener Gorazd Rajher je zadovoljen, ker je tehnično premagal vse močnejše tekmece. »So dosti močnejši, več trenirajo, večjo ekipo imajo za sabo kot mi. Mi se učimo – moja želja je še napredovati v tehniki, ki jo Kristjan zelo razume in izpopolnjuje,« je povedal o ptujskem velikanu, čigar višina pomeni prednost; večji je tudi razpon rok, zamah in sila.



V petih letih, odkar se Čeh ukvarja z atletiko, povsem zares trenira zgolj dve leti in pol. »Prvo leto je vadil dvakrat na teden. Za tehnično disciplino je to prvi korak, toliko, da se z njo spoznavaš,« je Rajher opisoval začetke sodelovanja, obdobje, v katerem je še ugotavljal, koliko je mogoče »potegniti« iz takšnega velikana in kako bo njegovo pot sprejela družina. Pomemben korak je v zadnjih dveh letih storil v psihološki pripravi, sodeluje s športno psihologinjo Tanjo Kajtna, čaka pa ga še veliko dela, pravi Rajher, saj ima za sabo šele prvi preboj iz kvalifikacij v finale na velikem tekmovanju, v katerem je potem zmagal. »Je pa postal fant, ki ga lahko pogledamo navzgor,« je tekmovalcu zaploskal trener.
 

V mislih tudi pri 70 m

Čeh se zgleduje po Nemcu Robertu Hartingu, olimpijskemu zmagovalcu v Londonu 2012 in trikratnemu svetovnemu prvaku: »Lani je končal kariero, metala ne bova več skupaj, si pa ga želim spoznati. Skušam posnemati njegovo tehniko, metal je 70 m in mislim, da lahko čez nekaj let posežem po teh daljavah tudi jaz,« se je v prihodnost zazrl mladi atlet, ki so mu v ponedeljek ob prihodu z EP domači pripravili lep sprejem. Z razmerami za delo na Ptuju je ta čas zadovoljen, vajen je tega, kar mu je ponujeno.

Kristjan Čeh pa ni »samo« vrhunski športnik, hkrati opravlja še dve »službi« – je študent 1. letnika agronomije na mariborski kmetijski fakulteti in pomaga na domači kmetiji s kravami molznicami. »Dela nikoli ne zmanjka, ampak to me veseli,« je dejal sogovornik, ki se tudi po koncu kariere vidi v kmetijstvu. A dotlej ima še precej časa. Tekmoval bi rad do 30. leta in v tem času zbirko kolajn dopolnil še z najprestižnejšo – olimpijsko.