Jernej Kruder opravil najtežji slovenski prosti vzpon v El Capitanu

Slovenski športni plezalec Jernej Kruder, nekdaj skupni zmagovalec svetovnega pokala in evropski prvak v balvanskem plezanju, zadnja leta pušča pečat tudi v alpinizmu – nazadnje ga je v eni največjih in najslavnejših sten na svetu, kalifornijskem El Capitanu. Med 5. in 8. decembrom letos je, kot so sporočili s Planinske zveze Slovenije, prosto preplezal 1000-metrsko smer El Corazon, ocenjeno z 8a po francoski oziroma 5.13b po ameriški lestvici. To je prva slovenska prosta ponovitev smeri El Corazon, sicer pa najzahtevnejši skalni prosti vzpon Slovencev v El Capitanu.

Slovensko prosto plezanje velikih smeri v El Capitanu se je začelo leta 2003. Matjaž Jeran in Miha Valič sta takrat kot prva Slovenca in nasploh sedma naveza prosto preplezala smer Freerider (5.13a oziroma 7c+, 1000 m). Nekaj dni pozneje je smer preplezal Matevž Kunšič, a najtežje raztežaje je prosto preplezal z vrvjo od zgoraj. Kljub večkratnim poskusom številnih slovenskih navez v tej monolitni steni je šele leta 2015 Gašperju Pintarju in Davidu Debeljaku uspel drugi slovenski, popolnoma prost vzpon preko El Capitana – smer Freerider sta preplezala v sedmih dneh.

Tretji prosti vzpon, najzahtevnejši, je decembra letos uspel Jerneju Kruderju, ki je smer El Corazon v štirih dneh preplezal z nemškim soplezalcem Dirkom Uhligom. Prosto plezanje je način plezanja, pri katerem plezalec za napredovanje uporablja samo svojo moč, znanje, naravne razčlembe (oprimke, stope, poči) ter trenje, ki ga omogoča skala oziroma stena. Tehnični pripomočki, kot so klini, vponke, zatiči, metulji, mu služijo izključno za varovanje.

Slovensko-nemška naveza je v ZDA odpotovala 26. novembra in po nekaj zahtevnih smereh za »ogrevanje« sta v slavnem granitnem monolitu 5. decembra vstopila v znamenito smer El Corazon. Tisoč metrov dolgo smer sestavlja 32 raztežajev, dolgih od 20 do 60 metrov. Najzahtevnejša od teh, poimenovana Beak flake in Roof traverse, sta ocenjena z 8a po francoski oziroma 5.13b po ameriški lestvici, trije imajo oceno 7c+ oz. 5.13a, pet 5.12 oziroma sedmo stopnjo, preostali pa nižjo.

»Končno je napočil čas najinega glavnega projekta – El Corazon 5.13b v El Capitanu. Pripravila sva vso opremo, hrano in pijačo ter jo po statičnih vrveh zvlekla do Mamuth terraces. Po dnevu počitka sva v smer vstopila zelo zgodaj, da bi se izognila plezanju plošč na soncu. Hitro in uspešno sva napredovala do najinega baznega tabora (Mamuth terraces). Opreme nisva vzela zraven, saj sva se zvečer spustila nazaj in prespala na isti točki. Pred spustom sva hitro opravila še ostale lažje raztežaje, sam pa sem želel preplezati prvi težek raztežaj smeri še prvi dan. Sonce je otežilo moj poskus na pogled in tako sem po nekaj gibih že visel v pasu na enem redko zavrtanih svedrovcev v celi smeri,» je po poročanju PZS povedal Kruder. 

Vzel si je nekaj časa, da je natanko preučil ostale gibe in se spustil nazaj do sidrišča. Sonce je stopilo za obzorje, stena pa je še vedno sevala od vročine. V drugem poskusu so dobro naštudirani gibi le premagali razgret granit. Tako je za svoj rojstni dan dobil darilo Beak flake, je še dejal. »Najtežje je bilo prepričati Dirka, da končno vstopiva v smer. Ni vedel, da petega praznujem, tako da sem bil zelo vesel, ko je privolil, da greva v smer ta dan. Tudi tisti rum je bil dosti slajši kot po navadi. In seveda vzpon v Beak flake, 17. raztežaj v smeri in tudi najtežji.«

Drugi dan je sledilo žimarjenje (vzpenjanje po vrvi) 170 metrov, kolikor sta se prejšnji večer v temo spustila do baznega tabora, s sabo pa sta pritovorila še preostanek opreme, ki pa je tehtala vsaj 50 kilogramov, kar jima je vzelo veliko energije in časa. so sporočili s PZS.

Zato sta naslednjih pet raztežajev odplezala po žgočem soncu, v delu smeri, ki je bil težji za orientacijo, skala slabše kakovosti, varovanje pa tudi ne najboljše. Kruder se je na pogled pregrizel čez detajl, nad njim padel, se spustil do sidrišča in ga preplezal v drugem poskusu. Med plezanjem celotne smeri je v steni padel le dvakrat, vse ostale raztežaje je preplezal v prvem poskusu. 

Prenočila sta na viseči polici v steni, tretji dan pa ves dan plezala v senci – zahvaljujoč kaminom, ki so jima vzbujali strahospoštovanje, a sta jih uspešno preplezala. Čakala ju je še češnja na vrhu plezalne torte: »Sidrišče ni bilo najprimernejše za bivakiranje, energije za plezanje pa je ostalo še malo. Do spoja s smerjo Golden gate naju je ločil le en, najtežji raztežaj smeri - Roof traverse, 5.13b. Spet se nisem mogel upreti prelepim barvam sončnega zahoda in mamljivi prečki, ki se 30 metrov vije proti stolpu Tower to the people. Na pas sem obesil opremo, za katero sem menil, da bi bila zadostna za varovanje, in vstopil v raztežaj, ki mi je takoj postavil roke v strop. Hitro sem napredoval proti levi.«

Kruder je še dodal, da so oprimki postajali slabši in z njimi tudi varovanje: »Oglati podprijemi mi niso povzročali prevelikih težav, se je pa slabo varovanje malo poigralo z mojo psiho. Na srečo so proti koncu strehe podprijemi postali malo boljši, tako da sem lahko malo zadihal. Težav še ni bilo konec. Izmučeno telo je bilo treba še prenesti preko strehe. Spet sem poskusil na silo, a se je stena ubranila z mojim zdrsom noge. Z obrazom sem udaril obnjo, a se nisem vdal. Splezal sem nekaj gibov nazaj, malo počival in se še enkrat vrnil v detajl. Tokrat sem zmagal jaz! V tem trenutku je bil Dirk že precej utrujen, tako da se mi je na polici pridružil po statični vrvi. Spet sva se dobro najedla in že skoraj proslavila moj uspešni vzpon, saj naju je od tu naprej čakal samo še poznan teren.«

Naslednje jutro se jima ni mudilo, čakali so ju še zadnji raztežaji, ki so znova zahtevali nekaj notranjega miru, zadnji večer na vrhu El Capitana po štirih dneh vzpona pa je bil zanju najlepši, zaznamovan z dobro večerjo, udobnim bivakom in zadnjimi požirki rojstnodnevnega ruma. »Po pravici je bilo najtežje držati glavo na pravem mestu. Marsikateri raztežaj je bil mentalno težek zaradi slabega varovanja in slabše kakovosti skale, zato sem kar nekajkrat moral na silo izbrisati dvome iz glave, da sem lahko nadaljeval. Seveda pa je bil najlepši trenutek, ko sem priplezal na polico Tower to the people, po uspešnem vzponu na pogled v Roof traverse. Od tu naprej sem tudi poznal smer, tako da je bilo za glavo lažje,« je plezanje po vrnitvi domov za PZS podoživljal 34-letni Celjan.

Dodal je, da »mnogi preplezajo prvi del smeri, se spustijo na tla in dostikrat na tleh tudi prespijo. Ko se vrnejo v smer, preplezajo ta del po vrveh in nadaljujejo s prostim vzponom. Nekateri celo poskušajo težje raztežaje s spustom preko smeri. Midva sva se brezkompromisno odločila za vzpon v štirih dneh plus dan za sestop. Gnalo naju je le dejstvo, da sva vedela, da sva smer sposobna preplezati prosto. Seveda pa je dobra energija pomagala pri sproščenosti, ki je tako zelo pomembna.«

Zanj El Cap predstavlja le tisoč povezanih balvanov. Teh pa je v življenju preplezal že kar nekaj, je po povratku v domovino plezanje slikovito opisal Jernej Kruder, ki je bil skupni zmagovalec svetovnega pokala 2018 v balvanskem plezanju, leta 2014 je osvojil naslov svetovnega podprvaka v balvanskem plezanju, kar je bila prva slovenska medalja na SP-jih v balvanih, leta 2020 je postal evropski prvak v tej disciplini. Ves čas je plezal tudi v skali.

Preplezal je številne balvane, najtežjega z oceno 8c, ter številne športno plezalne smeri, najtežjo z oceno 9a+. Opravil je prvo ponovitev legendarne DWS smeri Chrisa Sharme Es Pontas. V zadnjem desetletju je še kot aktivni tekmovalec začel plezati tudi večraztežajne smeri, kmalu tudi zelo resne in najtežje alpinistične skalne smeri. Njegov osupljiv seznam polnijo smeri, kot so Spomin (8c) v Paklenici, Lepotica in zver (8b, 800 m) v Rjavini, Korenina (17 h, 1000 m) in Ulina smer (IX) v Triglavu, Bellavista in Panorama v Zahodni Cini, Riba v Marmoladi in številne druge. 

»El Corazon je čisto drugačen od ostalih. Ocena ni visoka, smer pa je od mene zahtevala povsem drugačen pristop. Moraš namreč stalno menjavati fokus med plezanjem, varovanjem, iskanjem linije, vlečenjem tovornih vreč in postavljanjem police za spanje. Poleg tega pa mi raztežaj Roof traverse predstavlja najtežji vzpon na pogled s sprotnim nameščanjem varovanja,« je še dodal. 

»Jernej Kruder od nekdaj na polno zateguje na balvanih in je v plezalskem svetu postal legenda. V alpinizem je prišel v zadnjem desetletju, deloma tudi zaradi poškodb, ki so v športnem plezanju na najvišji ravni pogoste in so se ob 'lažjem' plezanju lahko pomirile. Potencial nekoga, ki ima na seznamu balvan z oceno 8C in športno smer z oceno 9a+ in s tem moči na pretek, je v alpinizmu lahko enormen. Skorajda z lahkoto opravi s smermi, ki so ena za drugo na vrhu seznamov najtežjih skalnih alpinističnih smeri, mokrih sanj vsakega ambicioznega alpinističnega skalaša. Tokrat je uspel v El Capitanu. Smer El Corazon (5.13b, 8a, 1000 m) je plezal z Dirkom Uhligom, potrebovala sta štiri dni. Šlo je precej gladko, med drugim je Jernej na pogled preplezal tudi znameniti Roof traverse z oceno 8a. Impresivno!« pa je bil nad vzponom navdušen tudi vrhunski alpinist in gorski vodnik Tomaž Jakofčič.