Če pogosto obupuješ, nisi iz pravega materiala

Dolga leta je bil profesionalni plavalec, nato je moral po sili razmer poiskati nov športni izziv. Našel ga je v triatlonu. Danes je Domen Dornik eden najboljših slovenskih tekmovalcev, kot edini je pod državno zastavo tekmoval na nedavnem evropskem prvenstvu v Glasgowu. »Delavnost, polaganje pozornosti na malenkosti in delo (z glavo) na način, da ne pride do poškodb,« našteje ključne vrline uspešnega triatlonca.

Plavalno kariero je moral končati, ko so v Trbovljah zaprli bazen. Zanj je bil to šok, saj po desetletju treningov in vlaganja časa čez noč ni vedel, kaj naj počne. »Sploh pri tistih letih se ti podre svet, saj je bil šport vedno del mojega življenja. Skoraj nemogoče pa je potem zamenjati panogo in pričakovati, da boš tudi v njej uspešen,« poudarja Domen, ki odločitve, da ni ostal plavalec, ne obžaluje: »Plavanje v Trbovljah še danes nima perspektive, tudi v Sloveniji ni na pravi ravni. Nekaj najboljših tekmovalcev je sicer zaposlenih v policiji, a so treningi in tekmovanja monotoni, kariere plavalcev pa zelo kratke – če imaš srečo, nekje do 25. leta, nato je zgodba končana. V tem času pa si z nagradami ne moreš zagotoviti normalnega življenja ali kaj prihraniti.«



Plavanje ostaja tudi v triatlonu njegov glavni adut, čeprav je v Glasgowu ravno v vodi izgubil možnosti za dobro uvrstitev: »Plavanja me je na tekmi vedno strah, ker je najbolj stresno in nepredvidljivo, saj je veliko odvisno od štarta. Če se znajdeš v gneči, je težko izvesti 'plan A' za tekmo.« Dornikov vsakdan in življenje nasploh sta podrejena triatlonu, v katerem brez popolnega profesionalizma ne gre več, če želiš biti del svetovnega vrha. »Treniram v Mariboru, kamor sem se pred leti preselil zaradi ugodnih razmer za trening. Tu imam dobro ekipo trenerjev in sotekmovalcev, ki so ključni za napredek. Če bi rekel, da razmere za trening v Sloveniji niso ugodne za vrhunskega triatlonca, bi dvomil tudi o sebi. Verjamem, da so dovolj dobre, da lahko postaneš vrhunski triatlonec. Je pa res, da imata sistem, ki to omogoča, najbrž res le moja ekipa v Mariboru in tista v Kamniku,« pojasnjuje 26-letni zdravstveni tehnik.

Poškodba le pri nogometu

Je eden redkih, ki v triatlonu še ni utrpel resne poškodbe, tudi zato, ker ogromno časa posveča preventivnim vajam in osnovnemu treningu, vedoč, da so poškodbe dejavnik številka 1, ki športnikom preprečuje, da bi dosegli svoj potencial: »Ko sem moral končati plavalno kariero, sem začel trenirati nogomet, a imel takoj smolo in si že prvo leto strgal križne kolenske vezi. Ta operacija (rekonstrukcija) mi je v napoto še danes, saj imam omejeno gibljivost kolena in gležnja, kar mi vzame nekaj maksimalne hitrosti pri teku.« Tudi prehrana je eden pomembnejših dejavnikov, z njo je imel veliko težav, saj se telo pri tako obsežnih in napornih treningih in vseh potovanjih včasih odzove drugače, kot bi si želel: »Lani sem izgubil 6 mesecev, ko sem moral trenirati po prilagojenem programu ravno zaradi napačnega sistema prehranjevanja. Vedno je treba paziti na zadosten vnos, a si na tekmah želiš tehtati čim manj in tu hitro pride do napak. K sreči smo zdaj to uredili. Močnejše reprezentance imajo to urejeno že dlje, pri nas se še učimo. Ključna je pravilna časovnica vnosa določene hrane glede na treninge.«



Čeprav je triatlon peklenska panoga, mu na kraj pameti ne pade, da bi sredi treninga ali tekme pomislil, da bi obupal. »Mnogokrat je res težko, a ker to počneš iz ljubezni do športa, hkrati pa ti je poklic, o takšnih stvareh sploh ne razmišljaš. Če bi pogosto obupaval, nisi iz pravega materiala. Zavedati se je treba, da v istem trenutku na drugem koncu sveta nekdo trenira, in če boš ti obupal, te bo na naslednji tekmi pač premagal. Tega pa si ne želiš,« se nasmehne najboljši slovenski triatlonec lanskega leta, ki med ključne mejnike dosedanje poti najprej uvrsti prvi večji dogodek – krstne evropske igre leta 2015 v Bakuju: »Takrat sem kot novinec stal na štartni črti z veliko večino zvezd, ki sem jih prej gledal zgolj po televiziji in spremljal na instagramu.«

Zaradi triatlona pustil službo

Niti za trenutek mu ni žal za vse, čemur se je moral v življenju odpovedati zaradi triatlona. »Res sem zavoljo triatlona pustil redno službo v zdravstvenem domu v Trbovljah. Odločitev je bila težka, a na ta račun sem spoznal partnerko Evo, prepotoval svet, si razširil obzorja in sklenil mnoga prijateljstva in poznanstva, pa sem šele na začetku triatlonske kariere,« je odločen Domen, ki ga kajpak mikajo olimpijske igre čez dve leti v Tokiu. Ko ga povprašam po kriterijih za olimpijski nastop, se namuzne: »Kriteriji so tako zapleteni, da jih še trenerji včasih komaj naštudirajo. Na OI potuje samo 55 najboljših triatloncev na svetu. Kvalifikacijsko obdobje traja dve leti, na voljo so trije načini za kvalificiranje. Tokio je moj cilj že od štarta leta 2013. Po zadnji svetovni jakostni lestvici pa je pred mano še pet evropskih tekmecev, ki jih moram prehiteti, da ujamem še zadnje mesto, ki vodi na OI.«



Za konjičke ob triatlonu ne ostane skoraj nič časa. »Edini hobi je uživanje v skodelici kave in njena priprava. Tu imam svoj ritual, kava, ki jo pijem, pa je posebej izbrana. Hkrati si z njo tudi pomagam, da se aktiviram za treninge, na katerih sem potem bolj osredotočen in zmorem dati več od sebe.« Pred časom sem na teh straneh že predstavil triatlonca Denisa Šketaka, ki je ravno tako Zasavčan. Kaj imajo tamkajšnji revirji, da se tam rojevajo uspešni triatlonci? »Po mojem sta to odločnost in trma. Saj ste videli Primoža Rogliča na letošnjem Touru in njegov odločen pogled in trmo,« odvrne odličen sogovornik, pravi profesionalec od glave do pete.