Andreja Leški: Pritiska si sama ne ustvarjam

Judoistka Andreja Leški je pretekli teden v Budimpešti postala svetovna podprvakinja v judu. Vsaj za zdaj je najuspešnejša slovenska tekmovalka v letu 2021, saj je kolajno osvojila tudi na EP in več kot očitno je, da je pri 24 letih dozorela za svetovni vrh. Kljub temu bo olimpijske igre v Tokiu bo videla le kot sparing-partnerka za Kajo Kajzer. Pri Leškijevi, ki je na prvenstvo potovala kot peta na svetovni lestvici, zdaj je mesto pridobila, je zanimivo, da ji je uspelo kljub mladosti obvladati pritisk na tekmah, kar je nedvomno eden ključev do uspeha.

»Pritiska res ne čutim. Ne ukvarjam se s kolajno. Ja, sem četrta na lestvici, a na tekmi imaš lahko slab dan, slabo sojenje in raje ne pričakujem preveč, ker si potem še bolj razočaran. Tako pa včasih, tudi ko izgubim, vem, da si morda zaslužim kolajno. Želja seveda na vsaki tekmi je, a nikoli se ne grem raztrgati za nekaj. Res ni treba, da si pritisk ustvarjam sama,« je povedala Koprčanka na začasnem delu v Ljubljani.

Seveda ve, da je vodstvo slovenske odprave na Madžarskem od nje pričakovalo največ. »Res sem vesela, da mi je to uspelo prinesti domov. A z novicami in napovedmi sem se ukvarjala šele po tekmi.« Napredek v letu 2021 je bil vnovič velik. »Okostje uspeha je novi trener Andrej Šturbabin. Pusti mi, da se pripravim kot mi najbolj ustreza. Pozna me, ve, kako se prilagoditi, kako me voditi na pripravah in na tekmi,« še razmišlja študentka ekonomske fakultete v Ljubljani.


 

Glavni kamenček trener Šturbabin

A razlogov je več. »S konstantnimi uspehi in kolajnami postaneš bolj samozavesten. Veš, da si eden boljših. Vse to so mentalne prepreke, ki jih je treba preskočiti na nižjih ravni, na velikih nagradah, na grand slamih na mastersu.« Del napredka, predvsem pri telesni moči, je pri 24 letih vsako leto prav tako še pričakovan. Kot glavni kamenček v mozaiku pa izpostavlja Šturbabina. »Kot trener je te ravni vajen. Nenazadnje ima že kolajno z olimpijskih iger, ima potrebno znanje in poznanstva. Če to primerjam z Rokom Drakšičem, lahko rečem, da Andrej ve, kako stvari potekajo. Rok je bil odličen tekmovalec, a nov v trenerski vlogi in se skupaj z nami uči. To razliko čutimo.« In prav v dobrih načrtih ter menjavi izkušenj s kolegi Leškijeva vidi ključno razliko, obenem pa priznava, da tudi sama dozoreva.

Zdaj ima Leškijeva z izjemo olimpijskih iger osvojene kolajne na vseh velikih tekmovanjih. Ciljev ji kljub temu ne bo zmanjkalo. »Eden mojih atributov je stalnost. Odkar sem na ravni velikih mednarodnih tekmovanj, vseskozi osvajam odličja. Je pa res, da letos nobena od kolajn ni bila zlata in zdaj bo seveda cilj tudi kakšna zmaga.« Olimpijske igre bodo morale počakati vsaj do Pariza 2024. In to kljub dejstvu, da je Leškijeva svetovna podprvakinja, da je bila tretja na evropskem prvenstvu in da je na svetovni lestvici četrta. Igre si je namreč v kategoriji do 63 kg zagotovila branilka olimpijskega naslova iz Ria 2016 Tina Trstenjak, vsaka država pa ima v vsaki kategoriji lahko le po enega tekmovalca.

»To malce boli. Verjamem, da bi tudi v Tokiu lahko kaj dosegla. Ampak bolj kot nenastopanje boli dejstvo, da bo zdaj spet treba čakati na naslednje igre. Tudi tega, da nekateri vse življenje trenirajo, da se uvrstijo na igre, jaz tja sodim, ni lahko sprejeti, a vsega doseženega ne morem unovčiti. Vesela pa sem, da sem se izkazala na drugih tekmah letos. Zdaj upam le, da ima Tina dovolj energije, da na Japonskem ubrani doseženo iz Brazilije.« Popolnoma brez iger pa Leškijeva ne bo. Za zdaj je v načrtu, da vsaj delno nabira izkušnje v vlogi sparing- partnerke za klubsko sotekmovalko pri ljubljanskem Bežigradu Kajo Kajzer.